Ali obstaja tržaška književnost?
Vprašanje splošno povzema članek o Stuparichu, ki ga je kritik Pietro Pancrazi leta 1930 objavil v časopisu Corriere della Sera; v njem je opredelil nekatere značilnosti tržaških pisateljev, na primer »problematiziranje, zanimanje za psihologijo, moralno preizpraševanje, bolečino izražanja«. Vprašanje je bilo predmet večkratnih razprav in se prepleta z razmišljanji o nacionalnem značaju mesta, zlasti v obdobjih najintenzivnejših sporov (Gianfranco Contini, Carlo Bo).
K značilnostim, ki jih je izpostavil Pancrazi, je tržaški kritik Bruno Maier dodal »občutek za konkretnost, realizem, resnost« in predvsem »antiliterarnost«. Drugi poznavalci (Claudio Magris, Elvio Guagnini) so te poteze povezovali le z nekaterimi pisatelji, ki so delovali med koncem 19. stoletja in tridesetimi leti 20. stoletja. S tem so se želeli izogniti težnjam po preširoki in preveč izkristalizirani paradigmi.
Akademska veda in militantna kritika
Vprašanje »tržaškosti literature« ne zadeva le akademskih teoretikov, temveč tudi tiste, ki svoja razmišljanja objavljajo na straneh časopisov in jih lahko v Trstu označimo kar za »militantne«. Silvio Benco, najuglednejši in najdlje delujoči tržaški novinar v prvi polovici 20. stoletja, je nasprotoval definiciji »tržaške literature«, saj je želel, da bi ta bila sestavni del italijanske nacionalne literature, s katero naj bi bila nesporno povezana.
Benco je kot kritik zajel vse najpomembnejše trenutke literarnega ustvarjanja v Trstu ob začetku stoletja. Leta 1908 je poročal o prvem futurističnem večeru, leta 1919 je objavil spremno besedo k prvim Sabovim Poezijam, leta 1921 pa prvo italijansko recenzijo Joyceovega Uliksesa. Leta 1923 je tudi prvi recenziral delo Zenova zavest, avtorja Itala Sveva pa je spoznal nekaj let prej pri reviji L’Indipendente.
Eno mesto, ena književnost, en jezik?
Razprava se je v preteklosti le redko dotikala teme, ki velja danes za eno izmed značilnih potez tržaške književnosti, in sicer večjezičnosti. »Nihče, niti pogumneži, ki naskrivaj prebirajo Kafko in Freuda, ne slutijo, da na Tržaškem Krasu živi Srečko Kosovel.« (Ara, Magris). »Zdi se,« je Miran Košuta leta 1992 napisal v članku o prevodih, kot da slovenskih pisateljev »v Trstu ni« (Tamquam non essent).
Kljub povezavam med slavno srednjeevropsko tradicijo ter tržaškimi nemškimi in avstrijskimi literarnimi krožki, v katerih so veliko pred italijanskimi literarnimi središči brali in razpravljali o Nietzscheju, Hebblu, Weiningerju, Strindbergu, Kafki in Freudu, se je le malo kritikov in prevajalcev zanimalo za tržaško literaturo, napisano v nemščini. Ustvarjalci, kakršna sta bila Daübler in Baumbach, so za dolgo časa poniknili iz kulturne zavesti mesta.
Magrisov Trst in še kaj
Razmere so se spremenile v novejšem času, ko se je javnost začela zanimati za medkulturne dinamike. Silvio Benco našega časa je Claudio Magris. Kot germanist je v času svoje dolgoletne kariere sistematično raziskoval tržaško literaturo. Magris je prefinjen kolumnist dnevnika Corriere della Sera in drugih časopisov, avtor spremnih besed in osebni prijatelj ustvarjalcev (Pressburgerja, Rovereda, Prenza), o katerih piše.
Revije z dolgo tradicijo, kot reška La Battana in tržaški slovenski Most, spodbujajo stike med različnimi dušami tega območja; pomembni avtorji, ki so bili v preteklosti zanemarjeni (predvsem Joyce), so v središču dogodkov in prireditev, kakršna je Joyce School; na univerzi je bil vzpostavljen Arhiv pisateljev in regionalne kulture; natisnjen je bil Leksikon tržaških, posoških, istrskih in dalmatinskih avtorjev (avtorja sta Walter Chiereghin in Claudio Martelli), nastala je priloga Il Piccolo Libri, ki je vsak teden bogatejša za novo številko.
