1719: Veliki Pok
V začetku 18. stoletja je bil Trst nepomemben ribiški zaselek ob južni meji Svetega rimskega cesarstva, ki so mu vladali Habsburžani. Usodi mesta in rodbine sta bili neizogibno prepleteni vse od leta 1382, ko se je Trst predal Avstrijcem, da bi se izognil naravnemu sovražniku, Benetkam.
Leta 1719 je cesar Karel VI. razglasil Trst za prosto luko, brez dajatev in davkov. Demografski in gospodarski razvoj mesta v naslednjih dveh stoletjih je bil vrtoglav. Avtohtoni italijanski, nemški in slovenski skupnosti so se pridružili grški, srbski, albanski, turški in armenski trgovci in delavci. Trst je postal odprto, sodobno, svetovljansko mesto.
Izrisano Mesto
Leta 1718 je bilo mesto še v celoti obdano s srednjeveškim obzidjem. Natančne meritve globine morskega dna so pokazale, da je bila obala primerna za ureditev novega pristanišča. Ob luki, tržnem vozlišču habsburškega cesarstva, je zraslo umetno mesto, ki si ga je omislil Dunaj, »izrisano na zemljevidu in začrtano na papirju« (Tomizza).
Zakoni cesarice Marije Terezije so spodbudili priseljevanje, vzpostavili versko svobodo ter omogočili odprtje konzulatov, širitev pristanišča in preoblikovanje mesta: leta 1780 je bilo staro jedro združeno z novo Terzijansko četrtjo.
Pietro Kandler, Cartolare di Piani e Carte dal quale fu tratto l’albo presentato allo Imperatore nell’autunno, 1856 > coll. BC Hortis | 1. tav. 291 Planimetria di Trieste
Trst, v katerem vselej pravijo »sì«
* Carolus Cergoly, Latitudine nord, 1980
V kozmopolitsko mesto je soobstajalo več jezikov, med temi pa so izstopali trije. Italijanščina, predvsem njena lokalna narečna različica, je bila neke vrste tržaška lingua franca. Slovenščina je bila razširjena na Kraški planoti in v nekaterih delavskih četrtih. Nemščina je bila uradni jezik javne uprave in oblasti. V nadnacionalnem cesarstvu s prestolnico na Dunaju so sobivali narodi, ki so vsak zase razvijali svojo narodno zavest. Pomemben del tržaške italijanske skupnosti si je prizadeval za združitev s Kraljevino Italijo, nastalo po risorgimentu. Slovenci so razvijali svojo narodno identiteto in si prizadevali za večjo prepoznavnost in neodvisnost. Avstrijci so vedeli, da brez pristanišča cesarstvo ne more preživeti. Med 19. in 20. stoletjem je bilo mesto predmet spora.
Nekoč: politično gibanje, ki si je prizadevalo za priključitev geografsko, zgodovinsko, jezikovno in kulturno italijanskih ozemelj (Julijske krajine, Reke, Dalmacije, Trentinske - Južne Tirolske), ki so po tretji vojni za osamosvojitev Italije (1866) ostala pod avstrijsko oblastjo, Kraljevini Italiji. Termin, ki ga je prvič uporabil M. R. Imbriani, spominja na Mazzinijev pojem »domovinske religije«.
Population of Trieste*
Pred Vojno
V obdobju pred izbruhom prve svetovne vojne so se evropski geopolitični dogodki prepletali z nenehnim demografskim in gospodarskim razvojem mesta ter z zahtevami po prenovi, ki jih je zagovarjal vedno večji delež prebivalstva.
Leta 1863 je bilo ustanovljeno društvo Associazione Triestina di Ginnastica, ki so ga v naslednjih letih avstrijske oblasti petkrat razpustile zaradi iredentističnih stališč njegovih članov. Za izboljšanje življenjskih pogojev delavcev je bila leta 1903 ustanovljena delavska zadruga Cooperative Operaie di Trieste Istria e Friuli, ki je ponujala vzajemno pomoč in varčevalne sklade.
Inhabitants of the San Giacomo district in front of the Cooperative Workers’ shop, 1903 > courtesy Lucio Fabi
Vojna Doma
Nemiri Leta 1915
Maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrskemu cesarstvu in del tržaškega prebivalstva je svoje nezadovoljstvo pokazal z napadi na simbole italijanske kulture. Iz dnevnika Itala Sveva: »Uredništvo dnevnika Il Piccolo gori. V jasnem večeru, ob luninem svitu, velikanski rdeči plameni grozijo hišam […]. Roparji in požigalci so dobro razpoloženi. Nihče jih ne more ustaviti. Utrujena ženska z umazanimi rokami in potnim čelom se nam približa. Mislim, da jo v njeni vesti nekaj vznemirja, ker se zaustavi ob meni in očitno čuti potrebo po moji podpori: Vsi smo Italijani. Toda to, kar so naredili, je res podlo. Začeti vojno proti nam, ki že deset mesecev trpimo.«
Piazza Goldoni, formerly Piazza della Legna, headquarter of the newspaper, 1900 ca. > coll. BC Hortis
Med Vojnama
Cesarski upravni sistem je bil razpuščen in Avstrijci, zaposleni v javni upravi, so se preselili v Avstrijo. Mesto je uradno postalo italijansko 12. novembra 1920, z Rapalsko pogodbo. Nova država se je obvezala, da bo propadajoče pristaniške dejavnosti kompenzirala s politiko industrijskega razvoja. V tistim času je mesto doživelo nastop fašizma, ki je začel nad slovensko govorečim prebivalstvom izvajati raznarodovalno in nasilno politiko.
V zapletenem kontekstu, v katerem so se prepletali politični boji, nacionalna vprašanja ter kulturni in jezikovni dejavniki, se je zgodil tragični požig Hotela Balkan (Narodnega doma), v katerem so delovale najpomembnejše slovenske kulturne ustanove. Leta 1938 je Benito Mussolini z odra blizu mestne hiše na Trgu zedinjenja Italije (dotlej Velikem trgu) napovedal rasne zakone z diskriminacijo judovskega prebivalstva.
Druga Svetovna Vojna
Leta 1940 je Italija vstopila v vojno na strani Nemčije in zasedla velik del jugoslovanskega ozemlja. Ko je Mussolinijeva vlada leta 1943 padla, so Nemci ustanovili operacijsko območje Jadransko Primorje – Adriatisches Kűstenland, s katerim je mesto Trst prišlo pod neposredno oblast Tretjega rajha in spoznalo grozote taborišč: v Rižarni pri Sv. Soboti je bil zaprt tudi Giani Stuparich. S silovitim bombardiranjem so zavezniške sile leta 1944 uničile velik del industrijskega območja in s tem tudi vilo Itala Sveva. Maja 1945, ko se je vojna bližala koncu, so Titove jugoslovanske čete vstopile v mesto in ga zasedle za štirideset dni, ko so zatrle politične nasprotnike in tiste, ki so nasprotovali priključitvi mesta Jugoslaviji. Angloameriški zavezniki, ki so oblast prevzeli junija, so vzpostavili zavezniško vojaško upravo (ZVU), čemur je sledila ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) leta 1947.
Rižarna Pri Sv. Soboti
V Trstu ima beseda rižarna mračno konotacijo. Jeseni 1943 je nacistično poveljstvo pod vodstvom Odila Globočnika, nemško govorečega Tržačana slovenskega rodu, prevzelo nekdanjo predelovalnico riža v obrobnem okrožju pri Sv. Soboti. Nastalo je taborišče, v katerem so zbirali in razvrščali zapornike, politične nasprotnike in Jude, namenjene v taborišča severne Evrope, jih mučili in pobijali. Zgodovinarji menijo, da je skozi taborišče prešlo dvajset tisoč zapornikov in da je bilo tu sežganih najmanj pet tisoč žrtev. Stavba je postala muzej in je bila leta 1965 razglašena za narodni spomenik.
Risiera di San Sabba, outside view, 1975 ca. > coll. Fototeca CMSA – ph. Alfonso Mottola
Svobodno Tržaško Ozemlje
Svobodno tržaško ozemlje (v angleščini: Free Territory of Trieste; v italijanščini: Territorio Libero di Trieste) naj bi bilo neodvisna država, ki jo je predvideval 21. člen Pariške pogodbe med Italijo in zavezniškimi silami iz leta 1947, a ni bilo nikoli zakonito vzpostavljeno. STO naj bi bilo demilitarizirano in nevtralno ozemlje; začasno so ga upravljale anglo-ameriške čete, nakar naj bi bil na čelo države imenovan guverner, vendar do tega ni prišlo. Status ozemlja je bil nedorečen, stanje pa vse prej kot mirno: v tistem času je prihajalo do izseljevanja italijanskega prebivalstva iz Istre, vrstili pa so se tudi nemiri – novembra 1953 je bilo ubitih šest demonstrantov, ki so se zavzemali za »italijanskost« Trsta. 5. oktobra 1954 sta Italija in Jugoslavija v Londonu podpisali memorandum, s čimer se je Trst vrnil pod italijansko civilno upravo (Cona A), del istrskega polotoka (Cona B) pa je prešel pod Jugoslavijo.
Vojna In Mir - Diego de Henriquez
Diego de Henriquez je bil raziskovalec in zbiratelj vojnih artefaktov ter avtor podrobnih Dnevnikov. Nad ostanki prve vojne se je navdušil kot otrok, ko se je sprehajal po Krasu. Med drugo svetovno vojno je zbiral orožje, ki so ga kot vojni plen zasegle vojske, ko so si predajale oblast nad mestom. Ekscentrik, ki je spal v postelji v obliki krste, je umrl leta 1974 ob požaru v skladišču, v katerem je živel. Številni dvomi o naravi incidenta so spodbudili sodno preiskavo in medijsko poročanje. Njegova zbirka je danes na ogled vMuzeju vojne za mir, poimenovanem po zbiratelju, njegova življenjska zgodba pa je navdihnila dela, kot sta Brazgotine Claudia Magrisa in Dolge sence smrti (Der Tod wirft lange Schatten) Veita Heinichena.
Diego de Henriquez in his outdoor war relics store in Trebiciano, 1971 > coll. CMDH
Dolgo povojno obdobje
Eksodus
Izseljevanje italijanskega prebivalstva iz Istre, Dalmacije in Kvarnerja je bilo travmatično in boleče. Ljudje različnih starosti, ki so za sabo pustili vse svoje imetje, so se zatekli v begunska taborišča v tržaški pokrajini in se pogosto odločali za selitev v Avstralijo in Ameriko.
Številni optanti so ostali v Trstu, s čimer se je sestava mestnega prebivalstva ponovno spremenila. Istran Fulvio Tomizza je bil eden izmed pisateljev, ki so pripovedovali to kolektivno dramo.
The exodus of the Istrians, 1955 > courtesy I.R.C.I. Istituto Regionale per la Cultura Istriano Fiumano Dalmata
• Nita, si vesela, da gremo v Trst?
• Kdaj?
• Kmalu.
• In kdaj se vrnemo?
• Ne, ne bomo se vrnili. Ostali bomo v Trstu, za vedno.
• Tudi mi?
• Tudi mi.
• Kaj pa bubune (krave)?
• Bubune bomo vzeli s sabo.
• Kje jih bomo pa pasli v Trstu?
• Bomo že našli kraj.
• Jih bo pasel stric?
– Bomo videli. A jih ti ne bi rada pasla?
• Seveda bi jih. Zdaj me že poznajo, pustijo, da jih ženem.
Toda v Trstu je veliko avtomobilov. Kako se bodo pasle ob tolikih avtomobilih?
• Gnali jih bomo tja, kjer ni avtomobilov. In navsezadnje bo tam Fido, ki bo pazil nanje.
• Toda ali ne bo nevarno, da koga ugrizne? Je res, da je v Trstu veliko tujcev?
• Res je. Zdaj pa zaspi.
From Materada, di Fulvio Tomizza, 1960
Fojbe
Tudi beseda fojba, ki izhaja iz latinske besede fovea (brezno, jama), je v Trstu zadobila boleč pomen. V globokih kraških breznih, kakršnih je na Kraški planoti in v Istri nešteto, so padle žrtve nasilja, ki so ga jeseni 1943 in spomladi 1945 jugoslovanske partizanske enote izvajale nad vojaki in civilisti, predvsem Italijani, ter nad tistimi, ki so nasprotovali novi socialistični državi pod vodstvom maršala Tita. Simbol tega nasilja je fojba pri Bazovici (Šoht), zapuščeno rudarsko brezno na Tržaškem Krasu, ki je bilo leta 1992 razglašeno za narodni spomenik.
