Umberto Saba je svoje življenje povsem poistovetil s poezijo. Njegovi verzi utelešajo prepričanje, da je literatura predvsem pot spoznanja in izražanja lastnega sebstva. Pesmarica je zrcalo, v katerem se Saba ogleduje in samoodkriva. Zbirka je besedni portret, ki ga pesnik ustvarja v različnih življenjskih trenutkih, da bi na papirju ovekovečil sebe: vsaka pesem je posnetek zase, ki se nenehno posodablja in dopolnjuje. Saba je po odkritju psihoanalize »zamenjal lečo« svoje zelo občutljive kamere. Portret se je tako spet spremenil: prej drugotni detajli so stopili v ospredje, drugi so zbledeli v nejasnem ozadju. Poetika čistega zrcaljenja? Niti ne. Podobo Sabovega jaza določajo številni elementi: njegovo mesto, njegova ženska, njegovi bližnji in prijatelji, branje, premisleki. Vse to so fragmenti spreminjajoče se zvočne slike, ki nam jo vrača pesnikov nezamenljivi glas.