Joyce in Svevo

Italo Svevo con il suocero, i cognati Oberti di Valnera e Bliznakoff e altri quattro amici sul campo di bocce della villa Veneziani. > Museo Svevo – Fondo fotografico

1907

Prezrta pisatelja

Ko sta se Svevo in Joyce spoznala leta 1907, še nista bila slavna. Svevo je bil star 45 let in po neuspehu romana Senilnost ni več pisal: postal je poslovnež in je potreboval ure angleščine. Joyce je bil star 25 let, poučeval je angleščino in pripravljal izid svoje prve knjige, Komorne glasbe; že leta se je prepiral z založnikom Dublinčanov, medtem pa je prekinil pisanje Umetnikovega mladostnega portreta. Kljub družbenim in generacijskim razlikam je Svevo v Joyceu našel idealnega učitelja in sogovornika, Joyce pa v Svevu duhovitega, občudovanja vrednega intelektualca. Drug drugemu sta prebirala dela. Joyce je bil navdušen nad Senilnostjo, Svevo pa očaran nad Mrtveci, sklepnim poglavjem Dublinčanov, ki ga je Irec prebral njemu in njegovi ženi 20. septembra 1907. Livia je vzhičena na vrtu odrezala vrtnico in jo poklonila Joyceu.

1924
1931

Prijatelji, žene, predgovori

Joyce se je v Parizu trudil, da bi bilo Svevovo delo deležno zasluženega priznanja: stopil je v stik s kritiki, kakršna sta bila Larbaud in Crémieux, poznejša občudovalca Sveva in snovalca njegovega uspeha v Franciji. Ko je Livia Veneziani Schmitz po moževi smrti Joycea prosila, naj napiše predgovor za angleško izdajo Senilnosti (naslov As a Man Grows Older je Joyceova zamisel), je ta kljub spoštovanju in šaljivi intimnosti med njima prošnjo zavrnil. Iz pisem Stanislausu proseva, da Joyce ni bil sovražno nastrojen do Sveva, temveč bolj do gospe Schmitz, ki je vztrajala in se obrnila tudi na Joyceove pariške prijatelje. Pritoževal se je, da ga v vili Veneziani niso sprejeli nič bolj prijazno kot uslužbenca, in trdil, da je gospa Schmitz postala kratkovidna vsakič, ko je na ulici srečala Noro. Predgovor je nazadnje napisal Stanislaus.

Spodaj: Voščilnice Jamesa Joycea Italu Svevu in družini, med letoma 1924 in 1931. V besedilu, posvečenem prijatelju, je Svevo zapisal: »Kot dober Anglež, kar ne želi biti, je sposoben poslati voščilnico ob novem letu, zaradi česar mu odpustimo vse malomarnosti, ki so se nabrale v preteklih 365 dneh, in tiste, ki se bodo nakopičile v nadaljnjih 365 dneh, ki se ta dan začenjajo. « > zbir. Museo Svevo – Korespondenca

Skupinska fotografija na večerji ob izidu francoske izdaje Uliksesa 27. junija 1929. Na Joyceovi levi, takoj za Paulom Valeryjem, je že ostareli Eduard Dujardin – še en avtor, ki naj bi ga Joyce obudil od mrtvih, z Svevovimi besedami: »na njem opravil Lazarjev čudež«. > Univerza Buffalo (NY) – James Joyce Collection

Posojila in dolgovi

Za Leopolda Blooma v Uliksesu se je Joyce v marsičem zgledoval po Svevu. Oba, Svevo in Bloom, sta Juda madžarskega porekla, ki sta se »zaradi ljubezni« spreobrnila v katolištvo; oba imata temnejšo polt, hčerko edinko, preveden priimek (ali psevdonim); oba sta humana in duhovita, kar je, kot je za Sveva pravil Saba, »skrajna oblika dobrote«.

Svevo je bil za Joycea neskončen vir informacij o judovstvu in judovskih običajih. V svojem predavanju leta 1955, The Meeting of Joyce and Svevo, je Stannie pripovedoval, da je Svevo med učno uro v vili Veneziani rekel: »Povejte mi kaj o Ircih, kaj intimnega, kar ni obče znano. Veste, vaš brat me je toliko spraševal o Judih, da bi rad poravnal račune.«

James Joyce v Parizu s Philippom Soupaultom okoli leta 1930 > Buffalo University (NY) James Joyce Collection

1921

»Prodajalec glagolov«

5. januarja 1921 je Joyce iz Pariza Svevu poslal zabavno pismo, v katerem ga je prosil, naj mu prinese zapiske, ki jih je pustil v Trstu in jih je potreboval za dokončanje epizode Kirka v Uliksesu. Besedilo, ki je napisano v standardni italijanščini in tržaščini, priča o Joyceovem izjemnem jezikovnem talentu in o prijateljstvu med obema umetnikoma. Svevo se je Joyceu poklonil s predavanjem, ki ga je imel leta 1927 v uredništvu revije Il Convegno; takrat je ponudil zanimivo branje Uliksesa ter pokazal razumevanje za težavno življenje svojega nekdanjega učitelja, »prodajalca glagolov«.