Življenje Umberta Saba

Uno scorcio di via di Riborgo negli anni Venti del Novecento.

1883
1906

Mali Berto

Rodil se je 9. marca 1883 materi Feliciti Cohen (judinji) in očetu Ugu Poliju (kristjanu) – bil je sin »dveh ras, ki sta si od nekdaj nasprotovali«. Njegov oče je družino zapustil še pred rojstvom otroka. Do tretjega leta je malega Berta vzgajala dojilja Gioseffa (Jožefa, Peppa) Gabrovich Schobar, Slovenka in katoličanka. Nato je živel z mamo, ki jo je opisoval kot razdraženo in depresivno, in s teto Regino, kateri gre zahvala za blagostanje, ki je Sabi leta pozneje, po končanem šolanju, omogočilo izdajo prve zbirke Pesmi in nakup knjigarne, ki je še danes poimenovana po njem. Na zgodnje Sabove pesmi je vplivalo njegovo občudovanje D’Annunzia, ki ga je osebno spoznal leta 1906.

Zgoraj: Pogled na ulico v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Takole je Saba o sebi pisal v Zgodovini in kronologiji Pesmarice: »Saba je konkreten umetnik: njegova poezija se pogosto navezuje na točno določen kraj in čas.« To velja tudi za geto, v katerem je pesnik, ki sicer ne poznal hebrejščine, preživel otroštvo, a je čutil, da mu ne povsem pripada

1903
1911

Kaj preostane pesnikom

Leta 1903 je v Pisi, kamor se je preselil, doživel prvi resni napad »nevrastenije«, zaradi česar ni več »spal, niti razmišljal, niti ljubil«. Po potovanju v Črno goro je dve leti ostal v Firencah, med enim izmed svojih obiskov v Trstu pa je spoznal (Caro)Lino Wölfler, s katero se je poročil leta 1909.

Leta 1910 se je rodila njegova hči Linuccia in je izšla prva zbirka Pesmi, ki jo je predstavil Silvio Benco, avtor pa se je podpisal z novim psevdonimom: Umberto Saba. Sledilo je delo Z mojimi očmi, ki ga je za plačilo objavila revija Voce. Revija je na podlagi Slataperjega mnenja zavrnila esej in manifest Kaj preostane pesnikom, ki je izšel posthumno, leta 1959, pri založbi Zibaldone Anite Pittoni.

Novinar, pesnik in slikar Giuseppe Amedeo Tedeschi (1881-1957) je bil dober prijatelj mladega Sabe, ki mu je razkril svoje težave s »temnim zlom«, nevrastenijo. Zaupal mu tudi svoje prve pesmi: med njimi poezijo Vas, objavljeno 15. aprila 1905 v tržaškem časopisu Lavoratore, pri katerem je bil Tedeschi urednik.

Umberto in Lina sta se spoznala leta 1904; predstavil ju je Giorgio Fano. Ponovno sta se srečala med letoma 1907 in 1908, ko je Lina živela v Ul. Rossetti 28 (danes 24). Saba, ki je vedel, v kateri ulici živi Lina, ni pa poznal njene hišne številke, se je tam sprehajal v upanju, da jo bo srečal. Lina se je pojavila na oknu, da bi zalila geranije. »[…] Pot veselja in ljubezni | je vedno Ul. Domenico Rossetti«, Tri ulice (1910–1912)

Pod: Linuccia, Umbertova in Linina edinorojenka, je imela z očetom zapleten odnos, ki je nihal med predanostjo in nesoglasji. Kljub temu je bila nato zvesta skrbnica in pozorna razlagalka njegovega opusa > zbir. MSa – Fotografski arhiv

Linuccia Saba. > zbir. MSa – Fotografski arhiv

Temna Pečina Pesmarice

1912
1921

Dramatična zakonska kriza, opisana v Novih verzih za Lino (Nuovi versi alla Lina, 1912), je Sabove pripeljala v Bologno in nato v Milano, kjer jih je presenetila vojna. Saba je bil vpoklican v italijansko vojsko, za katero je opravljal naloge v zalednih položajih. Ob koncu vojne je Saba odkupil starinarnico in knjigarno Giuseppeja Mayländerja, ki se mu je sprva zdela kot »črna pogubna pečina«. Preimenoval jo je v knjižni antikvariat (Libreria antiquaria Umberto Saba) in jo opremil z logotipom, ki ga je zasnoval Virgilio Giotti: postala je pesnikov ponos, zatočišče, umetniška delavnica in založba za njegove pesmi, začenši s prvo izdajo Pesmarice, objavljeno leta 1921.

Saba na domu Virgilia Giottija v kraju San Felice v dolini Val d’Erma, 1915
> zbir. Študijski center Virgilio Giotti

1922
1930

Leta Psihoanalize

Naslednja leta so bila za Sabo produktivno obdobje. V središču je bila strast do glasbe: izšla so dela Preludij in popevke (Preludio e Canzonette), Avtobiografija, Figure in pesmi (Figure e canti), Preludij in fuge (Preludio e Fughe). Leta 1928 mu je revija Solaria posvetila tematsko številko; čast je leto pozneje izkazala tudi pokojnemu Svevu, »rojenemu pripovedovalcu«, ki ga je Saba obiskoval in občudoval, ko se je družil z uveljavljenimi in mladimi pisatelji (Debenedettijem, Montalejem, Comissom …, a tudi s Penno in Quarantotti Gambinijem). V tem obdobju je pesnik z Edoardom Weissom odkril psihoanalizo in terapijo, zaradi česar je napisal zbirko Mali Berto (Il piccolo Berto).

Umberto Saba in Italo Svevo

Umberto Saba, Epigraf za Itala Svevatipkopis z lastnoročnim podpisom, [brez datuma]Besedilo je sestavil Saba za posebno (...)

OPEN

La copertina dell’edizione Einaudi del 1945 del Canzoniere su cui campeggia un violino, ultima traccia del sogno giovanile di Saba diventare concertista. «Nemmeno questa volta però il violino gli portò fortuna; la copertina aveva tendenza a staccarsi […] tanto che quanto rimaneva dell’edizione fu dovuto mandare in legatoria e il Canzoniere essere venduto rilegato» (Storia e cronistoria del Canzoniere). > coll. BC Hortis — Violina na naslovnici Einaudijeve izdaje Pesmarice iz leta 1945 – zadnja sled Sabovih mladostnih sanj, da postane koncertant. »Tudi tokrat mu violina ni prinesla sreče; platnica se je zlahka odlepila [...], tako da je bilo treba vse izvode ponovno poslati v knjigoveznico, Pesmarico pa prodajati v vezani izdaji.« (Zgodovina in kronika Pesmarice / Storia e cronistoria del Canzoniere). > zbir. BC Mestna knjižnica Attilia Hortisa

Carlo Cerne v knjižnem antikvariatu, Trst, 22. avgusta 1958. > zbir. Fundacija CRTrieste, Fototeka CMSA, foto: Ugo Borsatti

1931
1948

Živeti od pisanja

Trideseta leta 20. stol. so bila za Sabo povezana s strahom in tesnobo zaradi naraščajočega antisemitizma in rasnih zakonov, ki jih je Mussolini leta 1938 razglasil prav v Trstu. Saba je moral knjigarno na videz predati svojemu prodajalcu Carlu Cernetu. Po 8. septembru 1943, ko je Trst neposredno pripadel rajhu, se je s pomočjo Carla Levija in Eugenia Montaleja zatekel v Firence in nato v Rim. Tam je prejel prvi izvod nove Pesmarice, ki jo je oktobra 1945 v nelahkih razmerah natisnila založba Einaudi. Pesnik je bil z delom nezadovoljen in je takoj začel popravljati verze. Novembra 1945 se je preselil v Milano in tam »živel od literature«: začel je pisati članke, ki jim je pravil »prehranski«, saj se je z njimi preživljal.

Leta 1924 je Saba v knjižnem antikvariatu zaposlil Carla Cerneta, »Carletta«, na katerega je pesnikova hči Linuccia po očetovi smrti prenesla svoj delež. Nazadnje je posle v podjetju, ki je še vedno nosilo Sabovo ime, vodil Carlov sin Mario (1942–2024). Leta 2012 je knjigarna pridobila status umetniškega ateljeja.

Anekdote naj bi bile skupaj z drugimi avtobiografskimi deli, napisanimi po letu 1945, objavljene v zbirki Okruški »čudovitega sveta« (Le schegge del «mondo meraviglioso»).

»Par dobro narejenih rokavic«

Anita Pittoni, papirnati vzorec, 1946.Pozimi leta 1946 je Anita Pittoni za Umberta Sabo oblikovala in spl (...)

OPEN

1948
1957

Epigraf

Iz Milana, svojega novega zatočišča, je Saba obupano opazoval Trst: »Postal bo – kot prekleta Palestina – eden izmed peklov na Zemlji,« je pisal hčeri. V časopisu Corriere della Sera je na pol šaljivo objavil svojo kandidaturo za guvernerja Svobodnega tržaškega ozemlja. Javno priznanje – katerega vrhunec predstavlja častni doktorat univerze La Sapienza v Rimu – ni moglo ublažiti naraščajočega psihološkega nelagodja pesnika, ki je užival opij in je bil vse pogosteje na zdravljenju. Iz klinike v Gorici, kjer je naposled umrl 25. avgusta 1957, je zadnjič stopil devet mesecev pred smrtjo, da bi se udeležil pogreba svoje ljubljene žene Line.

Epigrafe è l’amaro congedo poetico di Saba, sintetizzato nei lapidari versi finali della raccolta: «Parlavo vivo a un popolo di morti. Morto alloro rifiuto e chiedo oblio».