Književni svobodnjaki
Številni tržaški pisatelji so bili prekarci oz. svobodnjaki, »samotni ostrostrelci, ki svojo bitko bijejo z razpršenih in obrobnih položajev« (Ara, Magris). Njihovo bojišče je bila pisarniška miza na delovnem mestu: za Sveva na banki in pozneje v družinskem podjetju; za Giottija v bolnišničnem arhivu; za Marina in Quarantottija Gambinija v knjižnici; za Mattionija v rafineriji L’Aquila; za Tomizzo, Renza Rossa in Cergolyja v novinarski redakciji; za Iga Grudna v odvetniški pisarni; za Pina Rovereda v tovarni stekleničnih zamaškov.
Pisarniška rutina je poleg plače zagotavljala tudi alibi dostojanstvenosti, ki jo je književnost – neresna in spotakljiva –načenjala: »Resen namen imam, da postanem dober poslovnež,« je Svevo napisal svoji ženi leta 1902. »Vendar je v mojih možganih očitno neko kolo, ki ne more ne ustvarjati romanov, ki jih nihče noče brati.« Da bi utišal očitke javnosti in lastne frustracije, preostaneta pisatelju samo anonimnost ali psevdonim.
Anonimnost, psevdonimov
Svevo je bil umetnik psevdonimov; Giorgio Voghera pa se je podpisoval kar Anonimno ali je svoja pripovedna dela pripisal očetu. Seznami imen in vzdevkov »pisateljev in pisateljic« s telefonskimi številkami so bili objavljeni v razdelku Trgovina in drugi poklici v publikaciji Guide della città, praktičnem vodniku po mestu. Dvojne identitete – predvsem če gre za (številne!) ženske – so bile družbeno najbolj izpostavljene, na meji meščanske sprejemljivosti. Preživljati se s pisanjem je bilo skoraj nemogoč podvig: zato je Umberto Poli, alias Saba, za svoje bojišče izbral knjigarno.
»Bolj kot na Pesmarico sem ponosen na svojo knjigarno […], ker se je rodila iz mojega truda.« Starinarnica na Ul. San Nicolò, ki jo je Saba odkupil leta 1919, je bila zanj tudi psihološko zatočišče pred nasilnim zunanjim svetom. Starinske knjige pa so bile za knjigarnarja, pesnika in založnika tudi dobra naložba: »Morda sem jih ljubil […], kot zvodniki ljubijo lepe ženske: da jih prodajajo.« (Storia d’una libreria / Zgodba o neki knjigarni, 1948).
Tudi poučevanje je trgovski posel: Svevo, ki je učil samo za denar in še to le nekaj let, je Joyceu, ki se je preživljal tudi z inštrukcijami angleščine, pravil »prodajalec glagolov«. Šola je bila pogosto najljubša služba pisateljev. Kot je priznaval Giani Stuparich, ki je dvajset let poučeval na italijanski gimnaziji: »Šola pisateljem omogoča, da se posvetijo tistemu literarnemu delu, ki izhaja iz notranje nuje.« (Trieste nei miei ricordi / Trst v mojih spominih, 1948). Poučevanje povezuje tudi biografije Borisa Pahorja, profesorja slovenske in nato italijanske književnosti na slovenskem liceju med letoma 1953 in 1975, in univerzitetnih profesorjev Rebule, Magrisa in Prenza.
Za pisatelje, ki si prizadevajo za uveljavitev tržaške identitete, pa šola ni zgolj priročna postojanka, ki jim omogoča pisanje – nasprotno. Že leta 1913 je Stuparich iz Prage pisal svojemu prijatelju Slataperju – ki je bil takrat v Hamburgu in je želel živeti »neodvisno od uradne šole« –, da hoče vstopiti v šolo »kot pedagog«. Prepričan je bil namreč, da je že nekaj »novih profesorjev«, celo »dva ali trije na šolo«, dovolj za širjenje idej, ki jih je razvijala njegova skupinica izbranih prijateljev.
Lina Galli scrittrice e maestra, 1940 > coll. BC Hortis
Učiteljice, novinarke, podjetnice: tržaške pisateljice
Tržaške književnice so se odlikovale po svojem podjetniškem duhu in strateškem razmišljanju. Ida Finzi alias Haydèe (1867‒1946) je bila začetnica ženskega iredentističnega novinarstva. Veliko je pisala za otroke: njeno delo Allieve di quarta (Učenke iz 4. razreda, 1922) je postalo uspešnica za deklice. Njena prijateljica Willy Dias (Fortunata Morpurgo, 1872‒1956), ločena in zaposlena kot novinarka (pisala je za časopise Rivista d’Italia, Il Caffaro in L’Unità), je s podjetniško jasnovidnostjo ustvarila industrijo uspešnic, ki so ji prinašale slavo in denar. Pia Rimini (1900‒1945), mati samohranilka in zato predmet obrekovanj, je bila kompleksna avtorica, ki je raziskovala žensko psiho. Uspeh je dosegla leta 1929 z zbirko kratkih zgodb La spalla alata (Krilata rama), ki so jo recenzenti primerjali z delom Neprizadeti Alberta Moravie.
Marica Nadlišek (1867‒1940, mati pisatelja Vladimirja Bartola) je bila učiteljica in ustanoviteljica slovenskih čitalnic; pisala je o ženski emancipaciji (Fatamorgana, 1899) in bila glavna urednica Slovenke, prvega ženskega časopisa v Trstu, ki so ga ustvarjale izključno ženske (1897‒1902). Anita Pittoni (1901‒1982) je bila pesnica, oblikovalka, avtorica, ustanoviteljica in direktorica založbe Lo Zibaldone ter ustanoviteljica nato izgubljenega Arhiva pisateljev Julijske krajine; vztrajno si je prizadevala za ohranjanje in širjenje kulturne identitete italijanskega Trsta.
