Naslov, ki ga je Saba izbral za svoj roman v verzih, se neposredno sklicuje na Canzoniere Francesca Petrarce. Toda struktura prve izdaje iz leta 1921 in zlasti tiste iz Novih verzov za Lino (Nuovi Versi alla Lina) bolj spominja na Buch der Lieder (Pesmarico) nemškega pesnika Heinricha Heineja. Vrstni red pesmi, ki sledi povednemu zaporedju lastnega notranjega življenja, ga približuje Petrarcovi zbirki, kot jasno poudarja prvi izmed uglednih kritikov Umberta Sabe, Giacomo Debenedetti. A neposredna navezava na velikana italijanske lirike ostaja vprašljiva. V Zgodovini in kroniki Pesmarice je razkril, da je najprej pomislil na naslov Chiarezza (Jasnost), pri čemer se je skliceval na Nietzschejevo geslo »bodimo globinski, bodimo jasni«. Menil je, da je to geslo primerno tudi za njegovo poezijo, analitično jasno in izrazno eksperimentalno. Bal pa se je, da bi jo kdo lahko dojel kot polemični odmik od hermetizma, najuspešnejše šole tedanje italijanske poezije. Mnenje mladega pisatelja Piera Antonia Quarantottija Gambinija, ki mu je bil zelo blizu (»/Sabovi verzi imajo/ epski značaj, polni so likov in dejstev, ali bolje rečeno: polni likov in dejstev, ki prehajajo iz ene pesmi v drugo«), se navezuje na Debenedettijevo kritiko in odpira še druge hipoteze: Figure in pesmi ali Pesmi in figure. A nazadnje je Pesmarica vendarle ostala Pesmarica.
