![F. Faltus, Cattedrale di San Giusto, 1850 ca. / Nicolo Pertsch, Trieste, Nuovo tempio di Sant’Antonio Taumaturgo, 1830 ca. / G. Broili, N. Pertsch, Chiesa greca orientale [di San Nicolò], 1830 ca. / G. Bernardi, A. Rieger, G. Giuliuzzi, Facciata della chiesa dei Padri Mechitaristi in Trieste, 1859 ca. > coll. BC Hortis](https://lets.trieste.it/wp-content/uploads/2024/09/scritture-cover.jpg)
Judovstvo
Številni predstavniki tržaškega kulturnega življenja izvirajo iz judovske skupnosti, ki je bila v mestu pred preganjanjem uspešna in številčna: to so književniki Italo Svevo in Umberto Saba, Giorgio Voghera, Giorgio Pressburger in Ferruccio Fölkel, psihoanalitik Edoardo Weiss, filozofi, kot je na primer Giorgio Fano, založnika Emilio Treves in Bobi Bazlen, zgodovinar Fabio Cusin, znanstvenika Giuseppe Levi in Pierpaolo Luzzatto Fegiz.
Nekatere značilnosti njihovih opusov je mogoče pripisati judovskemu vplivu: težnje po samoizpraševanju, ki pogosto vodi v samokritičnost, posledično zanimanje za psihoanalizo, posebno visoko občutljivost, celo določeno nagnjenje k pesimizmu. Sveva in Sabo, ki sta se sicer zaradi svojih značajskih potez in življenjskih izbir oddaljila od družinske religije, je literarna veda pogosto obravnavala v tem smislu.
Islam
Geografski položaj Trsta in stiki z Bližnjim vzhodom so vplivali na številne z mestom povezane pisatelje, ki so pokazali veliko zanimanja za islamski svet. Primer je že Pismo Mohamedu II. (1461), s katerim je Enej Silvij Piccolomini, takrat že papež Pij II., vabil sultana k spreobrnjenju. Spomnimo pa lahko tudi na številne odlomke, ki jih je Richard Burton, posebej naklonjen sufizmu, napisal v pesnitvi Kasidah (Kaside).
Roman Alamut, delo pisatelja Vladimirja Bartola, se posveča doktrini ismailitov – šiitski ločini, znotraj katere se je oblikovala sekta morilcev. Avtorjevo zanimanje za islamsko doktrino je opazno tudi v njegovi zbirki kratkih zgodb Al-araf, poimenovani po sedmi suri Korana. Stik in spopad med islamom in krščanstvom na nemirnem ozemlju Bosne sta v središču romana Most na Drini in številnih drugih delih Iva Andrića.
Krščanstvo
Dela avtorjev, ki so se odkrito opredelili za katoličane ali pa so izbrali krščansko tematiko, prežema duhovnost. Irec James Joyce, ki se je odločno upiral uveljavljeni religiji, je v Uliksesu uprizoril spopad med strpnostjo juda Blooma in nestrpnostjo njegovih katoliških someščanov. Svoboda mišljenja se umešča v religiozni horizont tudi pri mnogih slovenskih avtorjih (Kosovelu, Pahorju, Rebuli …).
Kakor Bartol v Alamutu tudi Rebula V Sibilinem vetru izkoristi vprašanje verske strpnosti, da skozi prizmo preteklosti (dogajanje je postavljeno v 2. stoletje n. š., v čas cesarja in filozofa Marka Avrelija) spregovori o aktualnih temah, predvsem o položaju Slovenije v jugoslovanskem režimu. Podoben je pristop Fulvia Tomizze, ki se v svojem delu Zlo pride s severa osredotoča na življenje koprskega škofa, poznejšega protestantskega reformatorja Petra Pavla Vergerija Mlajšega.
Drugačna religioznost
Mimo ustvarjanja v okvirih tradicionalnih veroizpovedi in duhovnih tokov pri mnogih tržaških pisateljih zaznamo boleč in ambivalenten odnos do božanskega. Joyce se je odrekel veri iz otroštva, vendar ga še je vedno močno privlačevala liturgija in v velikonočnem času je v Trstu obiskoval grško pravoslavno cerkev. Svevo je pravil, da je spokojni ateist, a je študiral judovstvo, bral Renanovo in Straussovo Jezusovo življenje in se navduševal nad Tolstojevim krščanskim radikalizmom.
Odnos, ki ga je do vere gojil Saba, je bil prav tako boleč in ambivalenten: v sebi je čutil »starodavni spor dveh porekel«, materinega judovstva in očetovega katolištva (katoličanka je bila tudi njegova slovenska dojilja, ki jo je imel zelo rad). Konflikt ga je skoraj pripeljal do spreobrnitve: ob grobu ljubljene Line je molil očenaš. V Slataperjevi in Daüblerjevi poetiki se v različnih odtenkih pojavlja »naravna« in sinkretistična religioznost.
