Joycea je presenetila podoba Trsta, mesta z več narodi in veroizpovedmi, ki se je tako razlikovalo od katoliškega Dublina. Pisatelj je pogosto obiskoval grško pravoslavno mašo v cerkvi svetega Nikolaja; navduševal se je nad obredi, ki jih ni poznal; pozorno jih je opazoval in aprila 1904 podrobno opisal v pismu svojemu bratu Stannieju.
Začudenje in radovednost, ki ju je Joyce občutil v Trstu leta 1904, sta presenetljivo podobna čustvoma, ki ju Bloom občuti v Uliksesu, v poglavju Lotofagi, ko opazuje obred obhajila v cerkvi Vseh Svetih. Tako kot je katoličan Joyce podrobno preučeval grški pravoslavni obred in se mu je ta zdel čudaški in nekoliko komičen, tako Jud Leopold Bloom opazuje katoliški obred, ki se mu zdi prav tako bizaren in smešen.
»Duhovnik je hodil ob njih, mrmraje, držeč stvar v rokah. Pri vsaki se je ustavil, vzel hostijo, stresel z nje kapljo ali dve (ali so v vodi?) in ji jo pazljivo položil v usta. Njena čepica in glava sta se pobesili. Potem naslednja: majhna starka. Duhovnik se je sklonil k njej, da ji položi hostijo v usta, mrmraje ves čas. Latinsko. Naslednja. Zapri oči in odpri usta. Kaj? Corpus: telo. Truplo. Latinščina, dobra misel. Jih najprej omoti. Zavetišče za umirajoče. Kakor je videti, nič ne žvečijo: samo pogoltnejo. Čudaška ideja: jesti koščke trupla. No, ljudožerci so vneti za to.«
James Joyce, Ulikses, Lotofagi, I., 100.
[Prevod: Janez Gradišnik]
