Mladinska Književnost

Poučne pravljice

Od pionirsko pogumnega prevoda Tisoč in ene noči, ki ga je leta 1880 uredil sir Francis Richard Burton in ki se je njegovim sodobnikom zdel škandalozno razuzdan, je Trst nato spoznal obsežno produkcijo in zbirko pravljičnih pripovedi. Nacionalno vprašanje tudi tem ni bilo tuje in otroškim knjigam je bila po klasični nemški romantični interpretaciji pogosto zaupana domovinska vzgoja.

Pravljice, ki so del ljudskega izročila, so bile prilagojene lokalnemu kontekstu: italijanska Cenerentola je v Trstu in Istri postala La Cuzazenere in se v slovenščini preimenovala v Pepelko. Bogata z aluzijami na Trst in slovensko kulturo je pripoved Martin Krpan Frana Levstika, ki od prve izdaje leta 1858 še zdaj izhaja z novimi in izvirnimi ilustracijami.

Knjige, Radio in Revije

Med letoma 1909 in 1911 je tudi Scipio Slataper objavil številne pravljice v duhu romantične tradicije, npr. Il petalo di rose (Vrtnični cvet) in La veglia del mare (Bdenje na morju). Otroška produkcija Alberta Boccardija je visokodoneča in moralizatorska, Ugo Mioni, bolj domišljijski in drzen, pa je (zaman) skušal prekositi Salgarija. Z revijo Giornalino della Domenica je sodelovalo tudi več pisateljic: Haydée, Lucia Tranquilli, Pia Rimini in Eleonora Torossi. Leta 1920 je začel izhajati otroški časopis Il Piccolo dei Piccoli: med uredniki gre posebej omeniti Oresteja Giovanninija – s tem psevdonimom se je podpisoval Baccio Ziliotto.

Zadnji urednik Il Piccolo dei Piccoli je bil Mario Granbassi, ki se je pozneje podal v radijske vode z ustvarjanjem oddaje Mastro Remo. Na podlagi te oddaje je nastala istoimenska ilustrirana otroška revija (1934), ki jo je natisnila Editoriale Libraria. Revija je bila prvi ilustrirani otroški časopis v zgodovini tržaške publicistike. Pozneje so se na knjižnih policah pojavila dela Line Galli, Bice Polli in Ketty Daneo; ob koncu petdestih let 20. stoletja se je uveljavila Donatella Ziliotto, pisateljica, prevajalka in kritičarka, ki je urejala knjižne serije in ustvarjala oddaje za vsedržavno radiotelevizijo RAI.

Trst v ilustracijah

Med obema vojnama se je začela zlata doba tržaškega založništva, zahvaljujoč tudi dejavnosti Editoriale Libraria (zdaj Edizioni EL) z dovršeno ilustriranimi publikacijami, h katerim prištevamo uspešnico Storia di Pik Badaluk (Zgodba o Piku Badaluku, 1922). Pozneje je ekipo EL okrepila tudi nadarjena Nicolette Costa, ki jo je odkrila Anita Pittoni: v seriji L’Armonica: Zibaldone degli scritti brevi je avtorica objavila svoje risbe za publikacijo La storia del pesciolino piccolo (Prigode male ribice, 1966) Marina Todeschinija.

Olindo Missigoi in njegove karikature Laurela in Hardyja, Le storie di Mammalucco Laura Laha Laghija, risbe Alice Zeriali (objavljene v reviji Maestro Remo), stripi Maria Albertija in Lorenza Pastrovicchia, grafični romani Walterja Cendija in Paole Ramelle, grafična transpozicija Pahorjeve Nekropole Jurija Devetaka in Nattionijevo delo Il richiamo di Alma (Almin klic), ki ga je ilustrirala Vanna Vinci, literarne ilustracije Maxa Caloja in Raimonda Pasina: pisana beseda in risba sta se v Trstu vseskozi tesno prepletali.

Druge zgodbe, drugi avtorji

Tudi Fulvio Tomizza (Trick, storia di un cane / Trik, zgodba o psu, 1975; La pulce in gabbia / Uš v kletki, 1979) in Stelio Mattioni (2077: un racconto di fantascienza / Leto 2077: znanstvenofantastična zgodba, 1977) sta se preizkusila v ustvarjanju otroških zgodb; Gianni Rodari je mestu in njegovemu vetru posvetil delo Il ragioniere e la bora (Računovodja in burja). Zdi se, da predanost in produktivnost avtorjev, ki so še posebej usmerjeni v otroško literaturo, kot sta Luciano Comida in Ugo Vicic, postavljata na laž pregovorno lenobo Tržačanov, ki se ji je Italo Calvino v zbirki Fiabe italiane (Italijanske pravljice, 1956) poklonil s pripovedko La scienza della fiacca (Figo caschime in boca) / Lenoba kot znanost: figa, pad’mi v usta.