Vzhod
Od severa proti jugu
K raziskovanju in pustolovščinam lahko prištevamo tudi dogodivščine Tržačana Carla Weyprechta, udeleženca in poročevalca z avstro-ogrske odprave na severni tečaj v letih 1872–1874. Posadko so sestavljali predvsem mornarji z Jadrana, ki so se med seboj pogovarjali v italijanščini ali narečju. Weyprechta se spominjamo tudi zaradi njegovega predloga, da se leto 1882–1883 razglasi za mednarodno polarno leto, v katerem naj se začnejo izvajati skupni mednarodni znanstvenoraziskovalni projekti – to pobudo uvrščamo med druge izjemne tržaške dosežke na področju znanosti.
V nasprotno smer se je odpravil Domenico Lovisato, Istran, ki je bil tako močno navezan na Trst, da je želel biti pokopan z zastavo, na kateri je bil tržaški grb, helebarda. Po neuspeli odpravi na Antarktiko se je leta 1881 lotil dolgega raziskovanja Patagonije, kar je opisal v seriji dnevnikov, ki jih zdaj hranijo v Mestnih muzejih v Trstu. V enem izmed poglavij, ki je bilo dolgo neobjavljeno, je Lovisato natančneje postavil hipotezo o drsenju celin, ki jo je že leta 1859 zasnoval tržaški popotnik in pisatelj Antonio Snider Pellegrini.
Od zunaj navznoter
Trst so v 18. stoletju opisovali veliki pustolovci, kot sta bila Giacomo Casanova, ki je tu bival med letoma 1772 in 1773, in Mozartov libretist Lorenzo da Ponte. Mesto najdemo v opisih romantičnih popotnikov na t. i. grand touru in v dokumentih številnih diplomatov. Leta 1874 je v Trstu bival francoski pisatelj in risar Charles Yriarte, ki je pozneje izdal živopisen vodnik z naslovom Trieste e l’Istria (Trst in Istra), v katerem je zapisal, da želi predstaviti mesto, ki je bilo takrat še dokaj neznano, čeprav je že doživljalo pravi razcvet.
Delo Trst in kaj pomeni nikjer (2001) je zgodba o mestu, ki ni podobno nobenemu drugemu in je zato popolnoma neopredeljivo. V njem je Jan Morris videla svoj odsev in spremenljivost lastnega življenja. Leta 1945 je prispela v Trst kot še moški in častnik britanske vojske ter se nato večkrat vrnila kot ženska, kar se je resnično čutila, da je. Njen opis je postal nekakšna paradigma poskusov pripovedovanja o izmuzljivem Trstu: v enak kontekst spada tudi novejši roman La città celeste (Nebeško mesto, 2021) Diega Maranija, ki tematizira odraščanje in pomeni ljubezensko izpoved mestu.
Od znotraj navzven
Med popotniško literaturo sui generis uvrščamo vodnike po Trstu, ki so jih napisali Tržačani: od dela Tre giorni a Trieste (Trije dnevi v Trstu), ki ga je leta 1858 z drugimi avtorji uredil baron Revoltella, do Trieste Silvia Benca (1910) in Guidina di Trieste (Malega vodnika po Trstu, 2020) Corrada Premude, namenjenega predvsem mladim bralcem. Bolj avtorsko in osebno je delo Trieste sottosopra (Trst od spodaj navzgor, 2006) Maura Covacicha, ki nam prikazuje hedonistično plat Tržačanov, delo Trieste selvatica (Divji Trst, 2019) Luigija Naccija pa opisuje povezanost Trsta z okoliškim Krasom skozi glasove pesnikov in pisateljev.
Druga Naccijeva dela opevajo popotništvo, ki omogoča boljše spoznavanje prebivalstva, zgodovine in lokalnih posebnosti; v ta okvir sodi serija tržaških knjig, ki zvesto opisujejo počasno popotovanje: peš, s kolesom, kvečjemu z vlakom ali čolnom. Gre za opise dolgih raziskovanj, ki se žanrsko umeščajo med dnevnike in reportaže izpod peresa Paola Rumiza, znanega novinarja in dopisnika iz časa vojn v nekdanji Jugoslaviji, ali kolesarske pustolovščine Diega Manne.
Na kravu!
Po istih morjih so namreč hkrati pluli premožni turisti, ki so si zaželeli eksotičnih destinacij, in migranti, ki sta jih gnala finančna stiska ali politično preganjanje. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je bil Trst ena izmed sionskih vrat, skozi katera so se Judje preseljevali v nastajajočo državo Izrael, kot v svojih knjigah Quaderno d’Israele (Izraelski dnevnik, 1967) in Carcere a Giaffa (Zapor v Jafi, 1969) opisuje Giorgio Voghera.
