Firence
Za italijansko govoreče tržaške pisatelje so bile Firence domovina književnosti, kraj prvega (jezikovnega) očiščenja: literati so v reki Arno, po Manzonijevem zgledu, metaforično »prali« svoja literarna oblačila, ki so jih »umazale« tujke in narečja. Književnosti naj bi sledila politika, ki naj bi Trst, t. i. »iredentno«, torej »neodrešeno« mesto, pripeljala do združitve z italijansko očetnjavo.
Toda Firence so bile med 19. in 20. stoletjem tudi živahno in bojevito kulturno, literarno in umetniško prizorišče, na katerem so se razvijale in med seboj tekmovale revije, kot so Marzocco, La Voce, Lacerba. Na njihovih straneh so pogosto blesteli tržaški pisatelji ‒ Slataper, Stuparich, Saba, Giotti, Marin, Däubler in drugi.
Ljubljana
Slovensko govoreči Tržačani so se spogledovali z Ljubljano, danes glavnim mestom Slovenije. Vezi med mestoma izstopajo iz življenjepisov najpomembnejših slovenskih intelektualcev: Primož Trubar, oče slovenske književnosti, se je izobraževal v Trstu, nato pa postal protestantski pridigar v Ljubljani. V Trstu se je leta 1747 rodil Žiga Zois, ki je bil nato v Ljubljani začetnik slovenskega razsvetljenstva.
Predvsem pa so Ljubljano kot kulturno prestolnico slovenstva doživljali pisatelji poznejših generacij. Srečko Kosovel in Vladimir Bartol sta se preselila v Ljubljano, da bi tam doštudirala. Tudi Fulvio Tomizza je najprej študiral v Kopru in Beogradu, nato pa v Ljubljani sodeloval z režiserjem Františkom Čápom pri produkciji filma Trenutki odločitve, ki je bil predstavljen na Beneškem filmskem festivalu leta 1955.
Praga
Tako kot Perutz in Kafka, ki sicer nikoli ni delal na glavnem sedežu zavarovalnice Generali v Trstu, je iz Prage prihajal tudi Rainer Maria Rilke. Rilke je v svojih zgodnjih delih obravnaval problem mesta, razdeljenega na dve etnični in jezikovni skupini, Nemce in Čehe. Vprašanje narodne identitete je povezovalo Prago in Trst: obravnaval ga je tudi Giani Stuparich v svojem eseju La Nazione Ceca (Češki narod).
Dublin
Tržaški iredentisti so Dublin dojemali kot mesto, ki ga je, podobno kot Trst, podjarmila in zatirala tuja oblast. Med letoma 1907 in 1912 je časopis Il Piccolo della Sera objavil devet Joyceovih člankov, posvečenih irskemu boju za neodvisnost od Združenega kraljestva. Toda Joyce ni edini dublinski pisatelj, ki je dolgo živel v Trstu. Pred njim je tu prebival njegov someščan, konzul Charles Lever.
Lever je bil precej znan pisatelj: primerjali so ga s Charlesom Dickensom. O svojem rojstnem kraju je pisal ironično in naklonjeno, nekaj tržaških spominov pa je vključil v delo That Boy of Norcott’s.
James Joyce navsezadnje sploh ni bil edini »J. Joyce«, ki je živel v mestu: leta 1850 je skrivnostni popotnik s tem imenom v Trstu objavil svoje delo Recollection of the Salzkammergut, Ischl, Salzburg, Bad Gastein with a Sketch of Trieste. Sedemdeset let pozneje je Italo Svevo vprašal za pojasnilo Jamesa Joycea, ki pa o tem ni vedel ničesar
