1861
1874
Zelo srečno otroštvo
Tako je Svevo opredelil svoja zgodnja leta v Avtobiografskem profilu, zanimivem zapisu o svojem življenju, ki ga je najprej napisal prijatelj, novinar Giulio Cesari, nato pa ga je Svevo sam popravil.
Rodil se je 19. decembra 1861 v hiši v trgovski četrti, vendar se je družina kmalu preselila na Akvedot (današnji Drevored 20. septembra), ulico kinematografov, gledališč in kavarn, kjer sta oče Francesco Schmitz, trgovec s steklom, in mati Allegra Moravia vzgajala osem bratov in sester v vzdušju, ki je bilo tudi besedah Elia, Ettorejevega mlajšega brata, njegovega prvega občudovalca in biografa, na splošno mirno in sproščeno.
1874
1878
Porodila se mu je zamisel, da bi postal pisatelj
Eliev Dnevnik (Diario) omogoča rekonstrukcijo družinske zgodbe in je nenadomestljiv vir informacij o obdobju, ki sta ga brata Schmitz preživela v tehniško-ekonomskem internatu v Segnitzu na Bavarskem, kjer je mladi Svevo odkril strast do gledališča, svoje prve in nikoli pozabljene ljubezni, in do literature, kar je brat jedrnato zabeležil. Nemški jezik in kultura sta usmerjala njegova branja – bral je Goetheja, Schillerja, Heineja, Richterja, Schopenhauerja –, in izoblikovala njegovo osebnost, ki jo je pozneje obogatila italijanska književnost: tako se je rodila dvojna duša Itala Sveva.
Italo Svevo portrayed by his friend Umberto Veruda with the drafts of Una vita (A Life) under his arm, 1892
MS – Fondo fotografico
1878
1893
Urejena bohemskost
Po vrnitvi iz Segnitza se je moral Svevo zaradi očetovih finančnih težav zaposliti v banki Union. V prostem času je obiskoval Visoko poslovno šolo Revoltella, kjer se je pozneje zaposlil kot učitelj, pisal svoje prve članke za revijo L’indipendente, obiskoval umetniške in intelektualne kroge v mestu ter prijateljeval s slikarjem Umbertom Verudo.
Njegova služba referenta za tuje trge v banki je postala povod za njegov prvi roman Življenje, ki je izšel v Trstu pri založbi Vram konec leta 1892 (vendar z letnico 1893).
1893
1901
Zgodnja Senilnost
Odnos z Verudo je eden izmed elementov, iz katerih izhaja Svevov drugi roman, Senilnost, ki je izšel leta 1898. V središču je odnos glavnega junaka, meščana Emilia Brentanija, s preprostim, vedrim dekletom, Angiolino Zarri.
Zgodbo o ljubezni in ljubosumju je navdihnilo Svevovo razmerje z neko Giuseppino Zergol, razplet pa spominja na nekatere značilnosti njegove zaroke s sestrično Livio Veneziani, nečakinjo Pepija Moravie, brata Svevove matere Allegre. Po poroki z Livio leta 1896 (v zakonu se jima je rodila hči Letizia) se je Svevo zaposlil v družinski tovarni barv, v kateri je delal do konca življenja.
The Schmitz family on 30 July 1900, the wedding anniversary of Livia and Hector >
MS – Fondo fotografico
1902
1918
Trgovec z barvami in prodajalec glagolov
Neuspeh romana Senilnost, podoben tistemu ob izidu dela Življenje, in nove delovne obveznosti so Sveva postopno odvrnili od literarnega ustvarjanja, »smešne in škodljive zadeve«, vendar pa so prinašali tudi nove izkušnje. Stalna službena potovanja v poslovne enote v Muranu in predvsem v Londonu so mu ponudila nove kulturne vsebine in priložnost za srečanje z pisateljem Jamesom Joyceom, učiteljem angleščine, ki je v Trstu preživljal svoje izgnanstvo.
Z njim je Svevo vzpostavil trajno in plodno sodelovanje, ki je trajalo do izbruha vojne, ko je Irec zapustil Trst in se zatekel v Zürich.
1919
1925
Zenova leta
Med vojno sta Svevo in njegova žena ostala sama v veliki vili in vodila tovarno, ki so jo avstrijske oblasti nazadnje zaprle. V tem obdobju so v Svevu dozoreli številni vzgibi iz prejšnjih let, med njimi tudi elementi psihoanalize Sigmunda Freuda, pri katerem se je nekaj časa zdravil Svevov svak Bruno Veneziani. Delo Zenova zavest je nastalo v obdobju po predaji Trsta Italiji. Delo, ki je po bolečem in negotovem literarnem začetku končno prineslo Svevu ustrezno priznanje za njegove umetniške zasluge, je bilo objavljeno leta 1923.
1926
1928
Svevova leta
Šele v zadnjih dveh letih svojega življenja se je Svevo – tudi po zaslugi osebnosti, kot sta bila James Joyce, ki ga je povezal z najvplivnejšimi francoskimi kritiki v Parizu, in Eugenio Montale, ki se je po posredovanju Bobija Bazlena zanimal za njegovo delo – uveljavil kot eden najbolj revolucionarnih pisateljev svojega časa. Uspeh, ki so ga pospremili slavnostni dogodki v Firencah in Parizu, nova izdaja knjige Senilnost in objava več novel, je osvetlil zadnje obdobje življenja Itala Sveva, ki je umrl 13. septembra 1928 zaradi posledic prometne nesreče.
