Glas Krasa

Mladi intelektualci, ki so želeli v Firencah prenoviti italijansko kulturo z objavljanjem rubrik v reviji La Voce, so se ob izbruhu vojne, ki je razdelila Tržačane, razšli. Scipio Slataper in Giani Stuparich sta se umaknila na »njun« Kras in tam pričakala usodo.

Scipio Slataper

“Najprej sem moški. Potem sem pesnik (in ne književnik). Potem sem Tržačan (torej pisec brez literarne tradicije, tako da moram vse narediti sam).”

Lettere alle tre amiche (1958)

Leta 1908 je po maturi odšel v Firence, kjer se je seznanil z najživahnejšimi in najzanimivejšimi tokovi nove italijanske književnosti. Z drugimi Tržačani je začel sodelovati pri reviji La Voce Giovannija Papinija in Giuseppeja Prezzolinija. Leta 1909 so v reviji izšla njegova Tržaška pisma (Lettere triestine), žanrsko na pol poti med zgodbo o skrivnostni deželi, ki jo pripoveduje staroselec, in zbadljivo tožbo uporniškega sina proti mestu brez kulturne tradicije (tak je bil naslov prvega zapisa), ki ne zna poskrbeti za lastne kulturne institucije (vključno z mestno knjižnico).

Scipio Slataper - Archivio degli Scrittori e della Cultura Regionale UniTS
Scipio Slataper - Archivio degli Scrittori e della Cultura Regionale UniTS

»Nikoli več ne bom napisal niti vrstice o tržaškem vprašanju. Namesto tega bom pisal po tržaško. V nedeljo sem v snegu začutil strašljivo moč, ki prebiva na našem Krasu, v mojem mestu.« V tem pismu Prezzoliniju januarja 1910 je pisatelj napovedal svoje najpomembnejše delo, Moj Kras, ki je leta 1911 izšlo pri založbi La Voce. Introspektivna avtobiografija, lirična proza, intimni dnevnik, ekspresionistični portret: delo, ki skuša zaobjeti krajino, zgodovino in dušo Trsta in svojega avtorja, zahteva več različnih žanrskih oznak.

Tako kot njegova knjiga si je tudi sam Slataper prislužil številne oznake: socialist, republikanec, iredentist, slovanofil, »interventist«, pacifist, mučenik. Zaradi njegove živahnosti, intelektualne energije, mladosti in tragične smrti zahteva spoznavanje njegove osebnosti večplasten pristop. Prvoosebni pripovedovalec Mojega Krasa pogosto spreminja gledišče in ton: od kulturnega iredentizma k povzdigovanju »slovanskih barbarov«, od ljubezni do tržaške raznolikosti k poveličevanju delavskega mesta. Zaradi izbruha vojne se je kot prostovoljec pridružil italijanski vojski. Padel je na kraški fronti 3. decembra 1915, star 27 let.

Giani Stuparich in trincea, 1916 – coll. Fototeca CMSA

Giani Stuparich

“’Rad bi šel v Pariz,’ je rekel, ‘in živel iz rok v usta, v revščini in utopičnih predstavah […]’
‘Ne,’ se je vmešal Antero, ‘odpustim ti, da govoriš tako, a mislim, da živeti pomeni izpolnjevati dolžnost.’”

Un anno di scuola (1929)

Giani Stuparich je dobršen del svoje mladosti, idej, hrepenenj, prijateljevanja in ljubezni delil s Scipiom Slataperjem in bratom Carlom. V Trstu sta prva dva obiskovala licej Danteja Alighierija, na katerem je Stuparich pozneje poučeval in mu posvetil pripoved Leto v šoli. V Firencah sta imela pogoste stike s skupino, ki se je zbirala okoli uredništva revije La Voce. Ob izbruhu vojne so se vsi trije kot prostovoljci pridružili italijanski vojski, da bi prispevali k osvojitvi Trsta. V nasprotju s prijateljem in bratom, ki sta umrla na fronti, je bil Giani odlikovan z zlato medaljo za hrabrost in vojni ujetnik. Vojno je preživel, njegovo srce pa je ostalo za vedno zaznamovano.

Giani, Carlo Stuparich, 1915 ca. - coll. BC Hortis
Giani, Carlo Stuparich, 1915 ca. - coll. BC Hortis

Giani je svoje življenje delil na čas pred vojnami in po njih. Otroškim letom sta posvečeni deli Otok (L’isola, 1942), ki je postavljeno na Lošinj, od koder je bil doma njegov oče, in Istrski spomini (Ricordi istriani, 1961). Z izvirnimi deli –Trst v mojih spominih (1948), Pogovori z bratom (Colloqui con mio fratello, 1925), Vojna iz leta 1915 (Guerra del ’15, 1931), Vrnili se bodo (Ritorneranno, 1941) – ter z uredniškim pregledom del brata Carla (Stvari in sence enega – Cose e ombre di uno, 1919) in prijatelja Scipia (Literarni in kritični zapisiPisma – dnevniški zapiski, nastali med letoma 1929 in 1953) pa se je želel pokloniti vojnim dogodkom.

Novinar, pisatelj in učitelj Giani je v času fašizma živel odmaknjeno, ker ni podpiral režima. Leta 1944 so ga pripadniki SS aretirali in zaprli v Rižarno pri Sv. Soboti ter mu grozili z deportacijo in smrtjo. Z njim sta bili mati in žena Elody Oblath. Ta je bila – skupaj z Anno Pulitzer (Gioietto), Scipiovo zaročenko, ki je leta 1910 naredila samomor, in Luiso Carniel (Gigetto), ki je postala Svevova žena – ena izmed treh prijateljic, ki jih v svojem delu opisuje Scipio Slataper. Elody in Giani sta se poročila leta 1918 in imela tri otroke. Ločila sta se leta 1946, ko se je Giani začel družiti s pisateljico in urednico Anito Pittoni. Umrl je v Rimu, ob negi hčerke Giovanne, tri dni po svojem sedemdesetem rojstnem dnevu.

Sharing