Virgilio Giotti
[Schönbeck Belli]
Prijatelj Umberta Sabe, ki je s svojimi Barvami prenesel impresionistično slikarstvo v verze.
Ob rojstvu se je pisal Schönbeck, podpisoval pa se je z materinim priimkom Giotti; leta 1933 si je spremenil priimek in postal Belli. Ker je bil nadarjen risar, je s prijateljema slikarjema Guidom Marussigom in Vittoriem Bolaffijem obiskoval umetniško gimnazijo. Da bi se izognil vpoklicu v habsburško vojsko, se je leta 1907 preselil v Firence. Tu se je njegov talent začel izražati skozi poezijo: v delu Piccolo canzoniere triestino ( Mala tržaška pesmarica ,1914) se je Giotti izognil prevladujočemu D’Annunziovemu vplivu, se približal Pascoliju in izbral narečje, ki je ustrezalo njegovi vizualni in opisni poeziji tržaških likov in okolij .
Leta 1911 je spoznal Nino Schekotoff, ki mu je rodila tri otroke: dva sta umrla v Rusiji med drugo svetovno vojno. Leta 1919 se je vrnil v Trst, kjer je odprl trafiko in se zaposlil kot uradnik. Krajine, čustva in tihožitja so vodilni motivi Giottijevih verzov in risb. Svoje narečne poezije je objavil v zbirki z naslovom Colori (Barve) . Kot outsider , za katerega je Pier Paolo Pasolini menil, da je največji interpret realizma vsakdanje bolečine v italijanski liriki 20. stoletja, je leta 1957 prejel Feltrinellijevo nagrado Accademie dei Lincei.
»Oprostite, ali ste melanholik?« Tako je nekega večera takrat še mladi Saba začel pogovor s prav tako mladim Giottijem. In s tem se je začelo dolgoletno prijateljstvo. Poznanstvo je preraslo v umetniško sodelovanje: Giotti je za Sabo oblikoval logotip knjigarne Libreria Antica e Moderna, uredil in ilustriral brošuro Cose leggere e vaganti ter grafično oblikoval deset knjižic, ki so izšle v nekaj izvodih in so napovedovale Pesmarico iz leta 1921. Saba je pri založbi svoje knjigarne izdal Giottijevo zbirko Il mio cuore e la mia casa (Moje srce in moj dom, 1920).
IN RIVA
De drio del rimitur de àuti e trànvai,
de drio dei alboreti dispossenti,
e dopo de la riva coi camini
dei vaporeti e i casoti e la gente,
xe el mar, xe el ziel. E mi vardo quel mar
e quel ziel nudi, grandi, e me consolo.
In quel mar, in quel ziel xe quel che vòio,
xe quel che bramo e speto.
* /re-mi-tur/ sm – disorder, confusion, bauble, pandemonium, disarray
The derivation from the French demitour (half-turn) brings us back to the evolution made on parade by the soldiers of Napoleon’s garrison in Trieste, to the sound of drums, and the clattering of them.
Umberto Saba, Virgilio Giotti, Carolina Wölfler, 1910 – coll. Centro Studi V. Giotti
Od Gradeža čez rusi most Dalmacije, tuto un remitùr*
Jezik pisateljev, ki uporabljajo narečje, je arhaičen in hkrati zelo sodoben – pomeni tradicijo in eksperimentiranje.
Biagio Marin
Melodično narečje Gradeža – znanega obmorskega letovišča v sanjavi laguni, kjer se prepletajo otočki in kanali, ribiški čolni in kolibe s slamnatimi strehami – je postalo nezamenljiv glas njegove poezije. Tudi on se je izobraževal v florentinskem okolju revije La Voce, nato na Dunaju in v Rimu, po 1. svetovni vojni pa je poučeval na Goriškem in pozneje vodil gradeški zavod za turizem. Med letoma 1942 in 1957 je našel mir in finančno varnost v Trstu, ki ga je sam izbral in neskončno ljubil; tu je bil vodja knjižnice Zavarovalnice Generali, ki se je nahajala ob začetku kanala pri Rusem mostu.
Lino Carpinteri in Mariano Faraguna
Novinarji , pisatelji, dramatiki: prijateljstvo med njimi se je rodilo leta 1945 v uredništvu časopisa Caleidoscopio , ki mu je sledila tedenska satirična rubrika La Cittadella (Mestece) – v dnevniku Il Piccolo je izhajala do leta 2001. V časopisih, na radiu, v knjigah in gledaliških igrah so pripovedovali o ljudski, zabavni, živahni tržaško-istrsko-dalmatinski Srednji Evropi. Zelo uspešne so bile novele iz ciklusa Maldobrie (1966 ‒ 1983), ki predstavljajo pravo epopejo plovbe s prebivalci »nekdanjih pokrajin rajnega cesarstva«, in poezija Serbidiola (1964) – nesmiselna beseda je izpeljana iz začetnega verza habsburške himne v italijanščini: Serbi Dio l’austriaco regno…
Claudio Grisancich
Dvanajstletnega Grisancicha je očaral glas ženske, ki je po radiu brala poezijo v narečju: pravo razodetje! To je bil glas Anite Pittoni, ki je Grisancicha kmalu sprejela v svoj salon in leta 1966 izdala njegovo delo Noi vegnaremo ( Pr’ šli bomo ) : prvo v nizu pesniških zbirk, polnih ritma, humorja, čustev in deskriptivne virtuoznosti, ki se razcvete v zgodbah in spominih.
Vse njegove pesmi so v narečju – z enim samim, dolgim premorom med letoma 1975 in 1989, ko je pisal v knjižnem jeziku. Kot Marin je bil tudi Grisancich zaposlen pri zavarovalnici Generali. Njegovo življenje je povezano s tržaško literaturo: stiki z Anito Pittoni, diplomska naloga o Rossu, sodelovanje s Pressburgerjem za radio, Kravosov prevod v slovenščino.
