Meja

Fulvio Tomizza

Pisatelj, ki je o sebi pravil, da je državljan meje, je skušal združiti različne duše obmejnih regij.

Rodil se je v Juricanih, zaselku občine Materada v Istri, malemu italijansko govorečemu posestniku in materi slovanskega rodu; zaradi napetosti, ki so vznemirjale njegovo deželo v času fašizma in druge svetovne vojne, je preživel težko otroštvo. Čeprav se je njegov oče, potem ko so ga zaprli in mu zaplenili premoženje, preselil v Trst, je Fulvio Tomizza še naprej živel v komunistični Jugoslaviji, maturiral je v Kopru in šolanje nadaljeval v Beogradu. Šele ko je Istra z Londonskim memorandumom leta 1954 pripadla Jugoslaviji, se je nastanil v Trstu, kjer je začel novinarsko kariero: najprej na Radiu Trieste, nato pa v lokalni redakciji nacionalne mreže RAI.

Njegova zgodnja literarna dela so posvečena tragediji istrskega prebivalstva: Materada (1960), Dekle iz Petrovije (1963) in Akacijev gozd (1966) sestavljajo t. i. istrsko trilogijo in predstavljajo nekakšno ruralno epopejo. Stalnica njegove pripovedi je izguba identitete beguncev sredi kompleksnega geopolitičnega, institucionalnega in ideološkega dogajanja, ki sprevrže načela starodavne modrosti in življenja v skupnosti.

Fulvio Tomizza – coll. Tomizza
Fulvio Tomizza – coll. Tomizza
Fabio Tomizza, 1992 ca. - coll. Tomizza - ph. Marino Sterle
Fabio Tomizza, 1992 ca. - coll. Tomizza - ph. Marino Sterle

V naslednji fazi njegovega ustvarjanja, v t. i. tržaških romanih, tematizira vprašanje manjšin znotraj večinske kulture. Tomizza je posebej raziskal slovensko zgodovino in kulturo v Trstu: v delih  Prijateljstvo  (1980),  Mladoporočenca iz Ulice Rossetti  (1986),  Frančiška  (1997) in  Obiskovalka  (objavljenem posthumno leta 2000) nastopa paleta slovenskih likov, pogosto zgodovinsko izpričanih na podlagi arhivskih dokumentov; njihove misli in besede so včasih navedene v izvirnem jeziku. Pravi zgodovinski roman ali romaneskni esej je delo  Zlo pride s severa  (1984), posvečeno koprskemu škofu Petru Pavlu Vergeriju, ki je postal protestant.

Tomizza a Materada, 1986 – coll. Fondazione CRTrieste, c/o Fototeca CMSA – ph. Ugo Borsatti

Istrani, Rečani, Dalmatinci

"Il peschereccio, schiacciato dal peso di quell’umanità fuggitiva, levò le ancore […]. Quando si ridusse a un grigio puntolino nell’azzurro, capii che il mio esilio era davvero incominciato."

Enzo Bettiza, Esilio (1996)

Pier Antonio Quarantotti Gambini,1949 - coll. BC Hortis
Pier Antonio Quarantotti Gambini,1949 - coll. BC Hortis

Pier Antonio Quarantotti Gambini

Quarantotti Gambini je bil pisatelj, novinar in knjižničar. Sin gorečega iredentista je študiral na italijanski srednji šoli v Kopru in se pozneje preselil v Torino, kjer je diplomiral iz prava, hkrati pa se je začel ukvarjati z novinarstvom in pisanjem.
Med drugo svetovno vojno, od leta 1943 do 1945, je bil direktor tržaške mestne knjižnice, nato pa je, prav tako v Trstu, vodil radijsko postajo Radio Venezia Giulia. S tem je italijansko in mednarodno javnost osveščal o vprašanjih t. i. vzhodne meje in o tragediji istrskih optantov. Leta 1998 je mesto Trst po njem poimenovalo Ljudsko občinsko knjižnico.

Križarkin val  ( L’onda dell’incrociatore  silnemu in ikoničnemu  kratkemu romanu, za katerega je Quarantotti Gambini leta 1948 prejel nagrado Bagutta, je naslov dal Umberto Saba, ki je s tem povzel napeto zgodbo, postavljeno v veslaške klube tržaškega nabrežja .  Zaplet se, tako kot pri drugih Gambinijevih romanih –   Toplo življenje  ( La Calda Vita , 1958) in  Normine igre  ( I Giochi di Norma , 1964) – osredotoča na senčno linijo mladostništva, na mejo med otroštvom in odraslostjo, ki se vedno razpre ob prvih ljubezenskih bolečinah. Delo  Pomlad v Trstu: spomini na leto 1945  (Primavera a Trieste: ricordi del ’45,  1951) pripoveduje dogajanje v štiridesetih dneh, ko so jugoslovanske čete obvladovale Trst, ki so ga osvobodile nacifašistov, a ga podjarmile z nasiljem in maščevalnostjo.

Renzo Rosso e Franco Vegliani

Delo  Trdi trn  ( La dura spina ,1963) Renza Rossa – naslov je povzet po Sabovem verzu – je postavljeno v Trst, v kočljivo leto 1945; skozi zgodbo se filigransko prekrivajo politične in osebne rane. Delo  Vaba  ( L’adescamento)  postavlja v ospredje privlačnost, a tudi razdaljo med dvema dušama mesta, italijansko in slovensko, vse do tragičnega epiloga. V romanu z emblematičnim naslovom  Meja  ( La frontiera , 1964) je Franco Vegliani ob fizični meji, ki v različnih obdobjih in zgodovinskih dogajanjih deli in povezuje sosednje narode, opisal še eno – časovno mejo, ki jo prečkajo odsevi in zrcaljenja habsburške in fašistične dobe v Dalmaciji.

Marisa Madieri, 1959 ca. - coll. Lucina Madieri
Marisa Madieri, 1959 ca. - coll. Lucina Madieri

Marisa Madieri

Marisa Madieri, Rečanka madžarskega rodu, si z drugimi pisateljicami, ki so doživele boleče izgnanstvo, kot sta Nelida Milani in Anna Maria Mori, deli temačnost bolečega priklica spomina na otroštvo, ki so ga zaznamovale hude in boleče raztrganine. V svojem dnevniškem romanu  Zelenomodro   ( Verde acqua ,  1987) spomini včasih privzamejo obliko nedolžnosti, ki jo je deklica izgubila, ko se je spoprijateljila s svojimi slovanskimi vrstniki in ni razumela neprikrite sovražnosti, s katero so nezaupljivi in zamerljivi odrasli gledali na priseljence, naseljene v praznih hišah, ki so jih zapustili italijanski begunci .  Spominu se zoperstavlja tržaška sedanjost, ki jo bogati prisotnost otrok in življenjskega sopotnika, pisatelja Claudija Magrisa, s katerim sta se spoznala v dijaških letih.

Linea di demarcazione del TLT – ph. Adriano De Rota > coll. Fondazione CRTrieste c/o Fototeca CMSA

Sharing