Angleški mornarji v tržaškem pristanišču oktobra 1904 > coll. Fototeca CMSA
1904
Težek Začetek
Ko sta James in Nora zapustila Dublin, sta najprej krenila v Zürich, kjer naj bi lokalna izpostava šole Berlitz, znane multinacionalke za poučevanje jezikov, Joyceu ponudila mesto učitelja angleščine. Ker je bilo delovno mesto že zasedeno, so ju napotili v Trst, kamor sta pripotovala, potem ko sta noč prespala pod milim nebom v Ljubljani: z vlaka sta izstopila predčasno, prepričana, da sta prispela na cilj. Ko sta 20. oktobra le prišla v Trst, je James pustil Noro, da ga je počakala na klopci v parku pred postajo, in šel iskat sobo. Joycea so zaradi smešnega nesporazuma aretirali, a ga je dal britanski konzul nemudoma izpustiti. Naslednjega dne so pisatelja vBerlitzu obvestili, da mesto učitelja ni bilo na voljo. Jamesa in Noro so napotili v podružnico v Pulju, glavnem mestu istrskega polotoka.
Zgoraj: Angleški mornarji v tržaškem pristanišču oktobra 1904 > coll. Fototeca CMSA
- Vitrine
Pulj, pogled na mestno jedro v začetku 20. stoletja > coll. Museo Joyce – Fondo fotografico
1905
1907
»Naš lepi Trst«
James in Nora sta se v začetku marca 1905 vrnila v Trst. Ko se jima je 27. julija rodil prvi otrok, Giorgio, sta se že preselila v stanovanje v Ulici San Nicolò, blizu šole Berlitz. 26. julija 1907 se je rodila hči Lucia. Tako kot v Dublinu in Pulju ter pozneje v Zürichu in Parizu so bile nenadne selitve stalnica v Joyceovem življenju. Razlog za to so bile finančne težave, pa tudi pogoste spremembe v sestavi družine. A pri tem Joyceovi niso bili izjema: v tedanjem Trstu je bilo preseljevanje zelo razširjeno. Letno sta bila celo določena dva datuma, namenjena zamenjavam stanovanj.
The Berlitz School is located next to the Roman arch known as Porta Aurea. The arrival in the Istrian city, home to the Austrian Navy Arsenal, was not the best. With a cold, damp apartment and very few occasions for socializing, to Joyce Pula seemed like a “naval Siberia”
Jeseni 1905 je Stanislaus Joyce, drugi sin Johna in May Joyce, sprejel Jamesovo povabilo in se mu pridružil v Trstu, kjer je nato postal cenjen učitelj angleščine; v mestu je ostal do smrti. V bratovem življenju je imel zelo pomembno vlogo. Leta 1909 sta se v Trst preselili tudi Joyceovi sestri Eva in Eileen.
- Vitrine
Trst - Gibraltar - Trst
Leta 1939 je Herbert Gorman, Joyceov prijatelj iz Züricha, objavil prvo biografijo tedaj že slavnega pisatelja, ki je delo pregledal in ga odobril. V besedilu je tudi daljši opis Trsta. Besedilnih navezav med podobo Trsta v tem delu in Mollynimi spomini na Gibraltar iz njenega otroštva in mladostništva v zadnjem poglavju Uliksesa je res veliko.
Po eni strani je zaznati, da Mollyjin Gibraltar veliko dolguje Joyceovemu Trstu, po drugi pa se zdi, da je imel pisatelj, ko je Gormanu pomagal pri sestavljanju biografije, med pripovedovanjem o Trstu v mislih slavni konec svoje mojstrovine.
HERBERT GORMANN, James Joyce, 1939
“Zgodbe za Dublinčane so bile najprej začrtane in nato napisane. [Joyce] se je potopil v raznoliko tržaško življenje kot delfin, ki uživa, ko skoči v znano morje. Zdelo se je, da mu je vsak vidik mesta všeč, slikovito življenje ob nabrežjih, raznovrstni običaji v Starem mestu, kjer so točilnice in preproste krčme, volovske vprege, ki so drvele po ulicah, neskončne procesije, ko so z oken visele rdeče odeje in so se za njimi lesketale sveče, Albanci v svojih nošah in ženske, odete v čudovite šale, saj nobena od njih ni nosila klobuka, ko so zapuščale gledališča, nešteto sodov kave pred trgovinami in njihov bogat vonj, ki je prežemal zrak, velikanske lubenice, zložene na trgih in luči, ki so se do dveh ali treh zjutraj zrcalile na njihovem škrlatnem sočnem mesu, ob nedeljah so se moški potepali in kegljali ali igrali morro, pustne šeme so preplavile ulice na pepelnično sredo, pokrivala iz polhove kože in krzna in živobarvni ovratniki in svileni šali od vsepovsod, podoba cesarja Franca Jožefa z brki in brado v beli tuniki, ki krasi vsako tobačno prodajalno, ogromen napudran vratar v Operi, ki je klical kočije, in tri gledališke sezone – božična in pustna v občinskem gledališču ter poletna sezona na prostem in jesenska sezona v drami, čenčanje kupcev in prodajalcev na tržnicah, saj cene niso bile vnaprej določene, vonj po ribah in pogled na morske pajke, kuhane v lastnem oklepu, nešteto gostiln z lastnimi imeni in predvsem Tržačani, dobrosrčni, duhoviti, nereligiozni, skeptični, ljubitelji slaščic in rdečega vina iz Istre ter rosé vina opola z Visa. Tudi burja, strašen veter, ki piha po mestu tako silovito, da morajo biti vzdolž ulic napete vrvi, s katerimi si pomagajo pešci, ga je očaral kot eden od naravnih pojavov, ki se mu ni mogoče upreti. Mnogo let pozneje je pripomnil prijatelju: „Niti približno ti ne morem opisati okusa starega avstrijskega cesarstva. Bilo je vegasto in majavo, a hkrati očarljivo, veselo; in v Trstu sem doživel več prijaznosti kot kdaj koli prej ali pozneje v svojem življenju. Čas se ne povrne, a za tistega bi si želel, da bi vendarle prišel nazaj.“
JAMES JOYCE, Ulikses, Penelopa, 1580-1600
»… in najprej nisem hotela odgovoriti samo gledala sem tja po morju in po nebu mislila sem na toliko reči ki jih ni vedel na Mulveya in gospoda Stanhopa in Hester pa očeta in starega kapitana Govesa in na mornarje ki so se igrali škarjice brusit in žabje skoke in pomivanje posode kakor so pravili temu na nabrežju in straže pred guvernerjevo hišo s tisto rečjo ovito okoli bele čelade ubogi vrag napol spečen in na španska dekleta ki so se smejala v svojih ogrinjalih in visokih glavnikih in vpitje prodajalcev vsako jutro Grkov in Arabcev in vrag vedi koga še z vseh koncev Evrope in na Vojvodovo ulico in trg za perutnino kjer je vse kokodakalo pred Larbyjem Sharonom in na uboge osličke ki so se spotikali napol v spanju in na tiste čudne moške v plaščih ki so spali v senci na stopnicah in na velika kolesa voz in ne tiste zale Mavre vse v belem in v turbanih kakor kralji ki so te vabili da se usedi v njegovi mali prodajalni in na Rondo s starimi okni ploščad 2 bleščečih oči ki jih je skrivala rešetka da bi njen ljubček poljubljal železo in na gostilne napol odprte ponoči in na kastanjete in na večer, ko smo zamudili ladjo v Algecirasu na čuvaja ki je vedro hodil okoli s svojo svetilko in O na tisti grozni tok globoko spodaj O in na morje morje včasih škrlatno kakor ogenj na veličastne zahode in na figovce v parku Alameda da in na vse čudne uličice in rožnate in modre in rumene hiše in na rožne vrtove in jasmin in geranije in kaktuse in Gibraltar kot dekle kjer sem bila Gorski cvet da ko sem si zataknila rožo v lase kakor so delala andaluzijska dekleta in pa naj nosim rdečo da in kako me je poljubil pod mavrskim zidom in mislila sem dobro prav tako je lahko on kakor kdo drug in potem sem ga z očmi povabila naj poprosi vnovič da in potem me je vprašal ali hočem da reči da moja gorska cvetka in najprej sem ga objela da in ga potegnila nase tako da je lahko čutil moje prsi vso vonjavo da in njegovo srce je utripalo kakor ponorelo in da sem rekla da hočem Da«.
[Prevod: Janez Gradišnik]
1907
1912
Novinar, predavatelj, podjetnik
Po osmih težavnih mesecih v Rimu, kjer je delal kot bančni agent, se je Joyce vrnil v Trst. Med njegovimi učenci zasledimo imeni Itala Sveva in novinarja Roberta Preziosa, ki je učitelja povabil, naj za časopis Il Piccolo della Sera napiše serijo člankov o Irski. Nakazana vzporednica med Irsko, ki so jo zatirali Britanci, in Trstom, ki je živel pod avstrijskim jarmom, je fascinirala iredentistične bralce. Joyceovo predavanje na Ljudski univerzi – povabil ga je Attilio Tamaro, tudi njegov učenec – je nosilo naslov Irska, otok svetnikov in modrecev. Joyce je predaval tudi o drugih temah, predvsem o Shakespearu. Med najavo je imel lokalni tisk očitne težave s pravilnim zapisom imena, ki je tako postalo »James Joice«, »James Zois«, »Jame Yoyce« in »Zanus Joyce«. V Uliksesu je ime Leopold Bloom prav tako večkrat komično popačeno.S
Ena najbolj nenavadnih Joyceovih »tržaških« dogodivščin je bila otvoritev prvega stalnega kina v Dublinu leta 1909, kina Volta, ki ga je financiral konzorcij tržaških podjetnikov in je v manj kot letu dni bankrotiral. Prav tako neuspešen je bil njegov načrt za prodajo irskega tvida v Trstu: zamisel se mu je porodila v Dublinu leta 1909.
- Vitrine
1912
1920
«Tergestis exul»
Življenje Joyceovih ni bilo lahko: odnosi s Stanislausom in sestrami so bili napeti, prav tako tudi z založnikom Dublinčanov; pisanje osnutkov za dela Umetnikov mladostni portret, Giacomo Joyce in Izgnanci je bilo naporno; denarja ni bilo, vrstile so se deložacije. Septembra 1912 je Stannie vendarle našel stanovanje za svojega brata v Ul. Bramante 4. Tako se je začelo razmeroma dolgo in mirno obdobje. Pisatelj je začel ustvarjati prve tri epizode Uliksesa, a je vojna naposled prisilila »britanske« Joyceove, da so zapustili Trst (Stannieja so aretirali in internirali v Avstriji). Leta 1915 se je družina preselila v Zürich; oktobra 1919 se je vrnila v Trst, kjer se je pridružila s Stanislausu, Eileen in njenemu možu v prenatrpanem stanovanju v Ul. Sanità 2. Tu je Joyce nadaljeval s pisanjem Uliksesa, predvsem poglavij Nausikaa, Sončevi volovi in Kirka. Julija 1920 se je na povabilo Ezre Pounda preselil v Pariz. V Trst se ni vrnil nikoli več.
- Vitrine
Spodaj: Oglas za podjetje Leopold Popper & Co, v katerem je omenjeno tudi prejšnje ime podjetja, Adolf Blum in Popper. Ne glede na razlike v zapisu lahko v tem zlahka prepoznamo tudi izvor imena glavnega junaka Uliksesa, Leopolda Blooma. Leopold Popper je bil oče Joyceove učenke Amalie Popper: nekateri menijo, da je bila morda prav ona »skrivnostna dama«, ki ji je posvečeno delo Giacomo Joyce (1911–14). > zbir. Museo Joyce – Fotografski fond
