Literarne kavarne

Kavarne so bile sprva namenjene preživljanju prostega časa in sklepanju poslov; kmalu pa so ti lokali postali zbirališča intelektualcev. Nekateri so kavarne sovražili zaradi lagodnega vzdušja, denimo Slataper, nekateri pa so jih opevali – na primer Magris.
Caffè degli Specchi, 1960 ca. – coll. Fototeca CMSA – ph. Ugo Borsatti

Dunaj ob morju

Srednjeevropska tradicija kavarn kot javnih prostorov za druženje, delo in razmišljanje se v Trstu prepleta z literarnim ustvarjanjem.
Najstarejša kavarna, Caffè Tommaseo, je bila v 19. stoletju zbirališče iredentistov. Danes nam v spomin prikliče Niccoloja Tommasea, dalmatinskega književnika in avtorja prvega italijanskega slovarja, in Umberta Sabo, ki je lokalu posvetil pesem  Caffè dei negozianti  ( Kavarna trgovcev  – tako se je imenovala tedaj). V kavarni Caffè Garibaldi na Velikem trgu (Trgu Unità) so se srečevali Svevo, Saba, Quarantotti Gambini, Voghera, Giotti, Bazlen in Stuparich. Joyce je obiskoval slaščičarno Pirona, kjer si privošči  presnitz , in kavarno Stella Polare v bližini šole Berlitz, kjer je delal.

Pogosto obiskovani bife Da Pepi, znan kot Pepi S’ciavo (slabšalno za  » slovanski«)  omenja Fulvio Tomizza v knjigi  Mladoporočenca iz Ulice Rossetti  (1986), v kateri je opisana tragična zgodba Danice Tomažič, lastnikove hčere, in njenega moža Stanka Vuka, kot lik pa nastopa tudi pisatelj Boris Pahor. Gostilno Da Libero v Ulici Risorta, ki jo je Claudio Magris na straneh časopisa  Corriere della Sera  počastil z nazivom  L’osteria del Santo Bevitore , nekateri neutemeljeno povezujejo z Joyceom. Lastniku so namreč pravili »Joyceov gostilničar«, ker je pisatelj svojčas živel v bližini.

Osteria, 1900 ca. - coll. priv.
Gostilna, okoli leta 1900 - coll. priv
Fulvio Tomizza al Caffè San Marco con la famiglia - coll. Fototeca CMSA - ph. Ugo Borsatti
Fulvio Tomizza z družino v kavarni Caffè San Marco, 1972 - Fototeca CMSA - ph. Ugo Borsatti

San Marco je v resnici prava kavarna, predmestje zgodovine, zaznamovano s konservativno zvestobo in liberalno raznoličnostjo njenih obiskovalcev. Lažne kavarne so tiste, v katerih se utabori le eno samcato pleme, ne glede na to, ali so to dobro stoječe dame, mladina, polna upanja, alternativne skupine ali načitani intelektualci. Vsaka endogamija duši;  tudi srednje šole , univerzitetna naselja, ekskluzivni  klubi , najboljši razredi, politična zborovanja in kulturni kongresi so zanikanje življenja, ki je morsko pristanišč e”.

Claudio Magris, Microcosmi (1977)

Sharing
Spletno stran šele postavljamo. V naslednjih dneh jo bomo dopolnili, posodobili in še popravili. Zahvaljujemo se vam za obisk in vas prosimo za razumevanje.