Boris Pahor
Od Grmade v pristanu do Nekropole, nacističnih taborišč in spopada s Titovo Jugoslavijo: dolgo življenje neukrotljivega tržaškega Slovenca.
Prvo življenjsko travmo, zaznamovano z narodno-kulturnim konfliktom, ki je preveval 20. stoletje v Trstu, predstavlja za Pahorja požig Narodnega doma oz. hotela Balkan, ki so ga zakrivili fašisti. Leta 1920 je bil Pahor star 7 let; svoje doživljanje je opisal v romanu Grmada v pristanu (1959). Tema režimskega nasilja in prisilnega zanikanja slovenske identitete je v središču številnih njegovih knjig, med drugim dela Parnik trobi nji (1964), in njegovih vseživljenjskih kulturnih bitk.
Zaradi svojih političnih stališč je pretrpel najhujše grozote v zgodovini 20. stoletja: bil je italijanski vojak v Libiji, po 8. septembru 1943 pa je prešel v ilegalo; takrat so ga aretirali domobranci, slovenski kolaboracionisti. Gestapovci so ga je mučili najprej v Trstu, nato pa ga deportirali v Nemčijo, v koncentracijska taborišča Dachau, Natzweiler-Struthof in Bergen-Belsen. Svobodo je ponovno izkusil šele aprila 1945, ko je bil že pri koncu z močmi. Kronika teh strašnih dogodkov je zapisana v njegovem najbolj znanem delu Nekropola (1967) in v romanu Rdeči trikotniki (2015), posvečenem političnim pregnancem.
Povojno obdobje je Pahorju prineslo poroko s pisateljico in prevajalko Frančiško Radoslavo Premrl, službo profesorja slovenske in italijanske književnosti ter grenke preizkušnje. V svoji reviji Zaliv je skupaj z Alojzem Rebulo objavil recenzijo dela, ki je obsojalo pokole slovenskih kolaboracionistov – prav tistih domobrancev, ki so ga med vojno aretirali – v Titovi Jugoslaviji. Članek je vzbudil veliko zanimanja povsod v Evropi ter jedko reakcijo tedanje Jugoslavije. Pahor je bil še bolj izoliran in je mednarodno slavo pridobil šele veliko pozneje – po uspehih, ki jih je dosegel v Franciji.
Vito Timmel, Balkanski požar, 1941 – coll. CMR
Od Repentabora do Alamuta
Kraška pokrajina, klasična literatura, religije, zgodovina: v delih slovenskih tržaških pisateljev je vse obenem lirično in politično.
Srečko Kosovel
Kosovel, ki se je rodil in je živel na Krasu, nedaleč od Trsta, izobraževal pa v Ljubljani, je eden izmed najbolj reprezentativnih glasov slovenske avantgardne poezije. Kljub svoji mladosti – umrl je pri 22 letih – je zapustil več kot tisoč pesmi, več sto liričnih proznih del, kritičnih esejev, zapiskov, dnevnikov in pisem: skoraj vsa ta dela so bila ob njegovi smrti neobjavljena in predmet poznejšega raziskovanja. Njegovo pisanje je impresionistično, ko opisuje kraško pokrajino, ekspresionistično, ko tematizira uničenje Evrope, in konstruktivistično, ko prepleta kolaž, matematične formule, barve in različne sloge. Vselej pa je silovito.
Alojz Rebula
Rebula, sin Tržaškega Krasa, je ljubezen do pokrajine in burje v rojstnem kraju združil z ljubeznijo do klasičnih jezikov in književnosti, ki jih študiral v Ljubljani, nato pa poučeval na slovenskem liceju v Trstu. Te teme prežemajo številna njegova dela, npr. romana V Sibilinem vetru (1968) in Kačja roža (1994). V njegovem delu so vseprisotna tudi globoko zakoreninjena katoliška vera, goreča narodna zavest in pogumno disidentstvo, ki ga je leta 1975 skupaj z Borisom Pahorjem pripeljalo do tega, da je izzval jugoslovanski komunistični režim v imenu neomajnega humanističnega ideala.
Vladimir Bartol
Od tržaške četrti Sveti Ivan do Ljubljane, Pariza, Beograda in nazaj: Bartol je bil radoveden in svetovljanski intelektualec, ki ga je zanimala psihoanaliza – Čudež na vasi (1939) – in islamska doktrina, kot motiv prisotna v novelah Al-Araf (1935) in predvsem v mojstrskem romanu Alamut (1938), postavljenem v srednjeveško Perzijo. V njem je Bartol ponovno obudil mit o starcu z gore in smrtonosni ismaelitski sekti privržencev Hasana Ben Ibn as-Sabaha. Samomorilski bojevniki so spet postali popularna tema po napadu na newyorška Dvojčka; svetovna javnost je takrat ponovno odkrila roman, ki je nato postal predloga za slavno video igro Assassin’s Creed .
