Stelio Mattioni
Zgodba o Steliu, imenitnežu iz rafinerije, sanjarju dimnih junakov
Mattioni, ki je svojo literarno pot začel kot pesnik (La città perduta / Izgubljeno mesto ,1956) in je poznal literarni Trst svojega časa, se je po Sabovi smrti skoraj naravno odločil, da bo napisal njegovo biografijo. Leta 1960 je med prvim zbiranjem gradiva in pričevanj za knjigo Storia di Umberto Saba ( Zgodba Umberta Sabe , ki je izšla šele trideset let pozneje, leta 1989, kar priča o zahtevnosti naloge) spoznal Bobija Bazlena, ki je bil že dolgo v stiku s slavnim pesnikom. Ob navdušenju nad nekaterimi Mattionijevimi proznimi deli se je začelo dolgoletno prijateljstvo in Mattionijeva kariera prozaista.
Po kratkih zgodbah, izdanih v zbirki Il sosia ( Dvojnik , 1962) pri založbi Einaudi, je Mattioni objavil serijo romanov pri založbi Adelphi, ki je še vedno upoštevala Bazlenove zamisli. Med njegovimi deli naj omenimo Il re ne comanda una ( Kraljev ukaz , 1968), Vita col mare ( Življenje z morjem , 1971) in Il richiamo di Alma ( Almin klic , 1980), ki je bilo nominirano za nagrado Campiello. Mattionijevo življenje je potekalo med pisanjem in delom v rafineriji Aquila, v kateri je začel delati kot mlad delavec, še preden je bil leta 1941 vpoklican v vojsko in poslan v Afriko, kjer so ga zajeli Angleži: vse te izkušnje so zaznamovale roman Dove ( Kje ) iz leta 1984.
Med letoma 1981 in 1985 je bil Mattioni viden predstavnik tržaškega kulturnega življenja. Bil je direktor lokalne televizije Tele4, za vsedržavno mrežo RAI pa je pisal radijska besedila v tržaškem narečju – novi govorici, povezani tudi z narečnim gledališčem L’Armonia, v katerem je bil umetniški vodja. Mattioni je bil zelo plodovit avtor; zapustil je več del, ki so bila objavljena posthumno: Delo Tululù (kar v narečju pomeni preprost, naiven človek) je leta 2002 ponovno izšlo pri založbi Adelphi; leta 2009 je izšla knjiga Memorie di un fumatore ( Spomini nekega kadilca ) . Nedavno je bila ponovno objavljena Sabova biografija.
Mittel-welt
Med Andi in Krasom, nižavo in višavo, prozo in verzi: vmesni svet »izvisele« generacije
Juan Octavio Prenz
Argentina njegovega otroštva in mladosti je z vzponom sil, ki so pripeljale do vojaške diktature, postala nevaren kraj za tiste, ki so verjeli v ideale svobode in demokracije. Leta 1975 se je Prenz vrnil v Beograd, kjer je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja poučeval na univerzi, nato pa prišel v Trst, blizu Istre, od koder je izvirala njegova rodbina. Bil je pisatelj, pesnik, prevajalec in kritik; pisal je v španščini, po mednarodni slavi pa se je srečal s pesniki in pisatelji, kot so Borges, Neruda in Andrić. V Trstu se je spoprijateljil s Claudiom Magrisom ter drugimi pisatelji in intelektualci.
Verjel je v medkulturnost – celo do te mere, da je bil v Trstu eden izmed pobudnikov univerzitetnega študija s tem imenom – ter v stike med narodi in ljudmi. V njegovih romanih, prežetih z ironijo, se nevarnosti modernega sveta in konformizma prelevijo v zgodbe in like: Delo Fabula de Inocencio Onesto el degollado ( Pripoved o obglavljenem Inocencu Pravičnem, 1990) daje navodila za boj proti resnemu družbenemu problemu – smehu; delo El señor Kreck (Gospod Krek , 2006) pripoveduje o državi, ki zagotavlja varnost na račun svobode. Njegovo zadnje delo Samo drevesa imajo korenine (2013) je nekakšna kolektivna epopeja o emigracijah, ki niso niti problem niti resurz, temveč radosten in nujen življenjski proces.
Sledijo mozaiku različnih usmeritev in navdihov, a jih lahko obravnavamo znotraj istega sveta: Fabio Doplicher (1938–2003), ki se opredeljuje kot »popotnik po predorih v nas ter po poteh kresnic in zvezd«; upornika Ennio Emili (1937–1993) in Paolo Universo (1934–2002), ki z zgoščenim ritmom izražata nihilistična in prevratniška nagnjena. Ta ista nagnjena, prežeta z ironijo, opažamo tudi pri Ugu Pierriju (1937) »sestradanem slikarju, dekadentnem pesniku, piscu nemodnih kratkih zgodb« (kot se je opisal sam). Ironija in krajina, v smislu ljubezni do Trsta in Krasa, sta tudi v središču opusa pesnikov, ki ustvarjajo v slovenščini, kot sta Miroslav Košuta (1936) in Marko Kravos (1943 ).
Pino Roveredo
Glavna junakinja Roveredovega leposlovja je vitalna, a tudi boleča in včasih kruta človečnost. Sin gluhonemih staršev je preživel burno mladost, zaznamovano z alkoholom in zaporom. Odrasel je s pogumnim peresom v roki in željo pomagati tistim, ki se soočajo z enakimi težavami. S svojim osupljivim pripovednim prvencem Capriole in salita (Kapriole navkreber,1996) je uveljavil lasten slog, ki je dozorel v senzibilnih in mogočnih zgodbah zbirke Sporoči mi (2005, nagrada Campiello).
