Narečna književnost

V tržaškem italijanskem narečju, ki je bilo mestna lingua franca, so ljudje govorili in pisali že od nekdaj. A nekaj je slikovito in ljudsko narečno ustvarjanje, nekaj drugega pa književnost, ki ji jezik srca pomeni najvišjo govorico, s katero izražamo svoj notranji svet.

Virgilio Giotti

[Schönbeck Belli]

Prijatelj Umberta Sabe, ki je s svojimi Barvami prenesel impresionistično slikarstvo v verze.

Ob rojstvu se je pisal Schönbeck, podpisoval pa se je z materinim priimkom Giotti; leta 1933 si je spremenil priimek in postal Belli. Ker je bil nadarjen risar, je s prijateljema slikarjema Guidom Marussigom in Vittoriem Bolaffijem obiskoval umetniško gimnazijo. Da bi se izognil vpoklicu v habsburško vojsko, se je leta 1907 preselil v Firence. Tu se je njegov talent začel izražati skozi poezijo: v delu  Piccolo canzoniere triestino  ( Mala tržaška pesmarica ,1914) se je Giotti izognil prevladujočemu D’Annunziovemu vplivu, se približal Pascoliju in izbral narečje, ki je ustrezalo njegovi vizualni in opisni poeziji tržaških likov in okolij .

Leta 1911 je spoznal Nino Schekotoff, ki mu je rodila tri otroke: dva sta umrla v Rusiji med drugo svetovno vojno. Leta 1919 se je vrnil v Trst, kjer je odprl trafiko in se zaposlil kot uradnik. Krajine, čustva in tihožitja so vodilni motivi Giottijevih verzov in risb. Svoje narečne poezije je objavil v zbirki z naslovom  Colori (Barve) .  Kot  outsider ,  za  katerega je Pier Paolo  Pasolini menil, da je največji interpret realizma vsakdanje bolečine v italijanski liriki 20.  stoletja, je leta 1957 prejel Feltrinellijevo nagrado Accademie dei Lincei.

Virgilio Giotti e sua sorella Evelina a Firenze, 1910 > coll. Centro studi Virgilio Giotti
Virgilio Giotti, Nina Schekotoff
Virgilio Giotti, coll. Centro Studi V. Giotti
Virgilio Giotti, coll. Centro Studi V. Giotti

»Oprostite, ali ste melanholik?« Tako je nekega večera takrat še mladi Saba začel pogovor s prav tako mladim Giottijem. In s tem se je začelo dolgoletno prijateljstvo. Poznanstvo je preraslo v umetniško sodelovanje: Giotti je za Sabo oblikoval logotip knjigarne Libreria Antica e Moderna, uredil in ilustriral brošuro Cose leggere e vaganti ter grafično oblikoval deset knjižic, ki so izšle v nekaj izvodih in so napovedovale Pesmarico iz leta 1921. Saba je pri založbi svoje knjigarne izdal Giottijevo zbirko Il mio cuore e la mia casa (Moje srce in moj dom, 1920).

IN RIVA

De drio del rimitur de àuti e trànvai,
de drio dei alboreti dispossenti,
e dopo de la riva coi camini
dei vaporeti e i casoti e la gente,
xe el mar, xe el ziel. E mi vardo quel mar
e quel ziel nudi, grandi, e me consolo.
In quel mar, in quel ziel xe quel che vòio,
xe quel che bramo e speto.

* /re-mi-tur/ sm – disorder, confusion, bauble, pandemonium, disarray

The derivation from the French demitour (half-turn) brings us back to the evolution made on parade by the soldiers of Napoleon’s garrison in Trieste, to the sound of drums, and the clattering of them.

Vittorio Bolaffio, Uomo sulla bitta, matita e china su carta, 1900 ca. - coll. CMR
Vittorio Bolaffio, Človek na stebričku, svinčnik in črnilo na papirju, 1900 ca. - coll. CMR

Umberto Saba, Virgilio Giotti, Carolina Wölfler, 1910 – coll. Centro Studi V. Giotti

Od Gradeža čez rusi most Dalmacije, tuto un remitùr*

Jezik pisateljev, ki uporabljajo narečje, je arhaičen in hkrati zelo sodoben – pomeni tradicijo in eksperimentiranje.

Biagio Marin

Melodično narečje Gradeža – znanega obmorskega letovišča v sanjavi laguni, kjer se prepletajo otočki in kanali, ribiški čolni in kolibe s slamnatimi strehami – je postalo nezamenljiv glas njegove poezije. Tudi on se je izobraževal v florentinskem okolju revije La Voce, nato na Dunaju in v Rimu, po 1. svetovni vojni pa je poučeval na Goriškem in pozneje vodil gradeški zavod za turizem. Med letoma 1942 in 1957 je našel mir in finančno varnost v Trstu, ki ga je sam izbral in neskončno ljubil; tu je bil vodja knjižnice Zavarovalnice Generali, ki se je nahajala ob začetku kanala pri Rusem mostu.

Biagio Marin, 1961 - coll. Fondazione CRTrieste, c/o Fototeca CMSA ph. Ugo Borsatti
Biagio Marin, 1961 - coll. Fondazione CRTrieste, c/o Fototeca CMSA ph. Ugo Borsatti
Lino Carpinteri e Mariano Faraguna - coll. Faraguna
Lino Carpinteri e Mariano Faraguna - coll. Faraguna

Lino Carpinteri in Mariano Faraguna

Novinarji , pisatelji, dramatiki: prijateljstvo med njimi  se je rodilo  leta 1945 v uredništvu časopisa  Caleidoscopio , ki mu je sledila tedenska satirična rubrika  La Cittadella (Mestece) – v dnevniku Il Piccolo je izhajala do leta 2001. V  časopisih, na radiu, v knjigah in gledaliških igrah  so pripovedovali o ljudski, zabavni, živahni tržaško-istrsko-dalmatinski Srednji Evropi. Zelo uspešne so bile novele iz ciklusa  Maldobrie  (1966 ‒ 1983), ki predstavljajo pravo epopejo plovbe s prebivalci »nekdanjih pokrajin rajnega cesarstva«, in poezija  Serbidiola  (1964) – nesmiselna beseda je izpeljana iz začetnega verza habsburške himne v italijanščini: Serbi Dio l’austriaco regno…

Claudio Grisancich

Dvanajstletnega Grisancicha je očaral glas ženske, ki je po radiu brala poezijo v narečju: pravo razodetje! To je bil glas Anite Pittoni, ki je Grisancicha kmalu sprejela v svoj salon in leta 1966 izdala njegovo delo  Noi vegnaremo  ( Pr šli bomo ) :  prvo v nizu pesniških zbirk, polnih ritma, humorja, čustev in deskriptivne virtuoznosti, ki se razcvete v zgodbah in spominih.

Vse njegove pesmi so v narečju – z enim samim, dolgim premorom med letoma 1975 in 1989, ko je pisal v knjižnem jeziku. Kot Marin je bil tudi Grisancich zaposlen pri zavarovalnici Generali. Njegovo življenje je povezano s tržaško literaturo: stiki z Anito Pittoni, diplomska naloga o Rossu, sodelovanje s Pressburgerjem za radio, Kravosov prevod v slovenščino.

Claudio Grisancich, 1966 - coll. BC Hortis – ph. Pozzar
Claudio Grisancich, 1966 - coll. BC Hortis – ph. Pozzar
Sharing
Spletno stran šele postavljamo. V naslednjih dneh jo bomo dopolnili, posodobili in še popravili. Zahvaljujemo se vam za obisk in vas prosimo za razumevanje.