Claudio Magris
?????
«La diversità di Trieste si afferma soprattutto, dopo il ritorno all’Italia nel ‘54, quale diversità dall’italianità, quale scoperta – attuata, all’inizio, soprattutto dagli ex irredentisti d’un tempo – della propria “austriacità”, della propria anima mitteleuropea. Il mito asburgico – d’un impero la cui idea sembra rifulgere soprattutto quand’esso è scomparso e consistere quindi in un’assenza e nella nostalgia ch’essa evoca – diviene un punto di riferimento centrale della triestinità, una cifra essenziale del suo immaginario». Angelo Ara, Claudio Magris, Trieste. Un’identità di frontiera (1982)
Claudio Magris se je v literarnem okolju najprej uveljavil kot germanist, in sicer s študijo Habsburški mit v moderni avstrijski književnosti iz leta 1963. S tem delom je sprožil razmišljanje o srednjeevropski civilizaciji, zlasti o njenih odnosih z vzhodno in judovsko kulturo.
Nato je analiziral izvor mita o Avstriji Feliks, in sicer od trenutka, ko je ta postal močan katalizator literarne produkcije v deželah nekdanjega imperija in še posebej v Trstu.
Mešanemu žanru, med esejistiko in pripovedništvom, pripada tudi Donava (1986), Magrisova največja uspešnica z milijonsko naklado, prevedena v več kot trideset jezikov. Tri tisoč kilometrov dolga pot se začne z iskanjem izvira reke in nato skozi Nemčijo, Avstrijo, Madžarsko, Češkoslovaško, Romunijo in Bolgarijo pripelje do izliva na obali Črnega morja.
Pozornost Claudia Magrisa je pogosto usmerjena v sekundarne like, poražence, odrinjence in tiste, ki se ne prilegajo, spremljevalce junakov in soudeležence neobičajnih dogodkov ali glavne figure bizarnih zgodb – dovolj ekscentrične, da se iz njih poraja nov pomen, drugačen smisel. El Conde (1993), portugalski ribič na trupla, Goethejev služabnik Stadelmann (1988) in prijatelj Carla Michelstaedterja, grecist Enrico Mreule, protagonist romana Drugo morje (1991); nato še nori slikar Vito Timmel, ki je živel in umrl v norišnici (Razstava , 2001), pa čudaški zbiratelj Diego De Henriquez, ki kopiči orožje in vojne ostaline, da bi postavil muzej miru, in spi v krsti.
Nostalgija za Rajno
Vračanje v idealizirano preteklost – rajno monarhijo – za bolj ali manj resen spopad z razočaranji sedanjosti.
Carolus Cergoly
Carlo Luigi Cergoly Serini (Zrini), potomec madžarsko-slovanske plemiške rodbine, se je še zelo mlad približal futurizmu, in sicer z zbirko Maaagaalà (1928), ki je izšla s psevdonimom Sempresù. Verze je pisal v italijanščini, istrobeneškem narečju in t. i. tržaškem besedišču, od V meni ( Dentro de mi , 1938) do Rusi most. Srednjeevropske poezije v tržaškem narečju ( Ponterosso. Poesie mitteleuropee in dialetto triestino , 1976), s pozdravom: »Hoho, Trst, | kjer rečemo sì, da, ja. | Trije mučilni meči | Tri poti, polne srečanj.« Njegova večkulturna in večjezična vizija mesta s težnjami po neodvisnosti je v 50. letih, ko je bil Cergoly direktor časopisa Corriere di Trieste in je večina mesta zagovarjala ponovno pridružitev Italiji, naletela na ostre kritike in obtožbe proslovanstva.
Cergolyjeva prozna dela iz zadnje faze njegovega življenja, predstavljajo destilat avtorjevih idej, hrepenenj in nostalgij. Leta 1979 je sedemdesetletni pisatelj doživel nenaden uspeh z romanom Cesarjev kompleks ( Il complesso dell’Imperatore ). Sledili sta deli Ostani na kavču ( Fermo là in poltrona , 1984) in Thorovo veselje ( L’allegria di Thor , 1987): vsa tri dela opevajo srednjo Evropo in habsburško preteklost.
Giorgio Pressburger
Kot mladenič je Giorgio Pressburger, rojen judovski družini v budimpeškem getu, ubežal dvema nasilnima udarcema zgodovine: nacistični deportaciji in ruski invaziji. Leta 1956 je pobegnil v Rim in se nato leta 1975 naselil v Trstu. Kot kultiviran in ustvarjalen poliglot je prehodil izvirno umetniško pot od pripovedništva, dramatike, scenaristike in vse do režije. Z bratom dvojčkom Nicolojem je napisal Zgodbe osmega okrožja (Storie dell’Ottavo distretto, 1986) in Zelenega slona (L’Elefante verde, 1988), spomine na življenje v budimpeškem getu; po njegovi smrti je izšlo še delo Zakonitost belih prostorov (La legge degli spazi bianchi, 1989), ki velja za metaforo osamljenosti. Leta 1991 je bil pobudnik čedajskega Mittelfesta: festivala gledališča, glasbe in plesa, ki je k sodelovanju pritegnil sedemnajst držav srednje Evrope in Balkana.Giorgio Voghera
Če je stari pisatelj judovskega rodu, ki sedi pri mizici v kavarni, podobni dunajskim, in piše spomine, kliše tržaškosti, naj živijo klišeji in naj živi tržaškost! Voghera je tržaški simbol: pripoveduje o Letih psihoanalize (Gli anni della psicanalisi, 1980), ki so se zgrnila nad ožjo skupino pisateljev, s katerimi je prijateljeval: Sveva, Sabo, Giottija, Bazlena. Kot uslužbenec zavarovalnice nam jedko razlaga, Kako uspeti v velikih družbah (Come far carriera nelle grandi amministrazioni, 1959), kot član preganjane in izgnane skupnosti sestavi Izraelov zvezek (Quaderno d’Israele, 1967), v katerem prikazuje življenje kibuca in porajajoče se države; kot prefinjen in sramežljiv umetnik anonimno objavi izjemen roman Skrivnost (Il segreto, 1961), ki ga podpiše z očetovim imenom.
