Uvozno-izvozna literatura
Od avstrijskega Lloyda do kulturnih prepletanj Bobija Bazlena
??????
Trieste, 1842-1931
Prva založba v Trstu je nastala zaradi pragmatičnih potreb avstrijskega ladjarja po tiskanju lastnega informativnega časopisa in biltenov, nujnih za redno poslovanje družbe. V ta namen je bila ustanovljena tiskarna Lloyd: tiskala je vse publikacije t. i. Umetniško- literarnega odseka, ki je po pomorstvu in zavarovalništvu predstavljal tretjo vejo družbe. Lloyd je tiskal literarne klasike in periodiko, ki je nagovarjala najbolj kultiviran segment nove tržaške podjetniške buržoazije: npr. Družinska branja (Letture di Famiglia, 1851–1862), prvi primer feljtonske revije s kratkimi zgodbami, poezijo in novicami.
Emilio Treves
Tržačan Emilio Treves je svojo kariero začel v tiskarni Lloyd, nato pa postal gonilna sila ene najproduktivnejših italijanskih založb, ki je objavljala dela največjih italijanskih piscev tistega časa (Verge, De Amicisa, D’Annunzia, Pirandella in drugih). Izmuznila pa se mu je priložnost, da bi izdal Svevova dela. Iz tiskarne Lloyd je leta 1922 nastala založba L’Editoriale Libraria. S posebno pozornostjo se je posvetila učbenikom, časopisom in revijam, predvsem mladinski književnosti. S kakovostnimi besedili in ilustracijami je pozneje postala vodilna italijanska založba na tem področju.
Bobi Bazlen
Kafka, Kubin, Musil, Rilke, Broch, Hölderlin … a tudi Freud in Jung, Nietzsche (vsaj delno) in veliko vzhodne literature in filozofije, od Življenja Milarepe do filozofskih doktrin I Čing. Koliko avtorjev in knjig italijanski bralci ne bi poznali (ali bi jih spoznali šele veliko pozneje in v manj kakovostnih izdajah), če se zanje ne bi zavzel Roberto Bazlen, »lovec na literaturo« glavnih italijanskih založb Einaudi, Edizioni di Comunità (ki jo je ustanovil Olivetti) in Adelphi, ki sta jo ustanovila Olivetti in Luciano Foa.
Anita Pittoni
Anita Pittoni, nečakinja Valentina Pittonija, voditelja tržaških socialistov, je obetavno kariero začela kot modna oblikovalka in ustvarjalka ter se uveljavila doma in v tujini. Bila je pozorna in senzibilna poznavalka književnosti, tudi sama pesnica in pisateljica; znana je predvsem zaradi uredniškega dela in ambicioznih projektov, povezanih z razvojem tržaške literature. Leta 1949 je skupaj z Gianijem Stuparichem, s katerim je imela ljubezensko razmerje, ter s pesnikom, kritikom in prevajalcem Lucianom Budigno ustanovila založbo Lo Zibaldone.
Knjige založbe Zibaldone so prestopile meje mestnega tržišča in širile tržaško književnost doma in po svetu. Poleg Sabovih del – zbirke Ptiči ( Uccelli , 1950) in pamfleta Kar preostane pesnikom ( Quello che resta da fare ai poeti , 1959) – je založba objavila Stuparicheva, Giottijeva in Camber Barnijeva dela ter pričevanja o Svevu: Življenje mojega moža (Vita di mio marito) , ki ga je napisala žena Livia s pomočjo Line Galli (1950), in Pisma ženi (Lettere alla moglie, 1963). Poleg tega je založba ponatisnila literarna in zgodovinska dela, povezana z mestom: Spomine (Memorie, 1949) barona Sartoria, Razmišljanja o tržaškem pristanišču (Riflessioni sul porto di Trieste) Antonia De Giulianija, spis o Dunaju v 15. stoletju Eneja Silvija Piccolominija in mnoga druga dela.
Anita Pittoni pa je svoj pečat pustila tudi na drugih področjih. Njena literarna produkcija obsega lirsko prozo, poezijo in zgodbe, večinoma v tržaškem narečju, ter esejistično delo Tržaška duša. Pisma profesorju (L’anima di Trieste. Lettere al professore, 1968). Pittoni se je intenzivno posvečala tudi podpiranju in promociji kulturne dejavnosti: svoj salon je odprla najprodornejšim umom v mestu, lansirala je nekaj najobetavnejših mladih umetnikov, na primer Claudia Grisancicha in Uga Pierrija, ter si po Stuparichevi smrti omislila študijsko središče, ki naj bi bilo poimenovano po njem in bi, če bi bilo vzpostavljeno, predstavljalo neprecenljiv arhiv tržaške kulture.
