Poslovitev iz zbirke Lahne in blodeče stvari (1920), ki jo je ilustriral pesnik Virgilio Giotti, je nekakšna vizualna sinteza nastanka Pesmarice. Sabove pesmi pogosto blodijo od ene do druge izdaje: do zbirke iz leta 1945, ki velja za kanonično, jih je pesnik avtoriziral dvanajst. Podobno kot milni mehurčki so nekatera besedila v preletu spreminjala barve in odtenke. Druga so se razletela in za sabo pustila samo sled. Opazujemo jih lahko z »optičnim inštrumentom«, ki nam ga je zapustil sam Saba: z Zgodovino in kroniko Pesmarice (1948). V njej pesnik, ki se podpisuje s psevdonimom Giuseppe Carimandrei, kritično komentira lastno delo.
Izid Pesmarice leta 1945 ni izčrpal sle pesnika, ki je želel v pesmih predelati sebe in svet, in ni pomiril njegove tesnobe. Po treh letih je pri založbi Einaudi izšla nova Pesmarica (1948), v kateri so bile odpravljene številne napake iz prejšnje izdaje, dodana pa so bila besedila nove antologije Sredozemske (Mediterranee,1946). Sledilo je več izdaj različnih zbirk (s čimer se je zaključil dolgoletni načrt objavljanja Pesmarice »po obrokih«), objava novih del – vključno s Ptiči (Uccelli), ki izidejo pri založbi Zibaldone Anite Pittoni – in še drugi ponatisi Pesmarice z manjšimi spremembami. Nazadnje je izšla še zbirka Epigraf, ki velja za pesnikovo ustvarjalno oporoko.
Ženi
Ti si kot mlada,
bela piška
Umberto Saba, Pesmi
Firenze, Casa editrice italiana, 1911
V tej knjigi se je pesnik prvič podpisal kot Saba. Mladostna pesniška biografija je »prva – zelo nerodna – knjiga verzov«. Sklene jo poezija Ženi, v kateri pesnik primerja svojo mlado ženo z »vsemi | samicami vseh | blagih živali | ki nam približajo Boga.« (Prevod: Jolka Milič)
1912
Trst
Mesto, kjer živim, ima nekakšno osorno
milino, ki odrasla ohranja lepoto in grobost
mladeniča, katerega roke
so prevelike, da bi poklonile cvet:
kalno je kot ljubosumna
ljubezen.
Umberto Saba, Z mojimi očmi. (Moja druga knjiga verzov)
Firenze, Libreria della Voce, 1912
»Kvadratna knjižica z rumeno platnico in naslovom, natisnjenim z rdečimi črkami: te barve je nosila Carmen […], ki jo je opisal Mérimée in opeval Bizet«, in so utelešale Linino prekipevajočo čutnost. Od leta 1919 nosi zbirka naslov Trst in ženska (Trieste e una donna). »Pesnik se v Trstu sreča z »osorno milino«, ki mu je všeč. […] V delih, ki so izšla pred Pesmarico iz leta 1945, je o mestu pravil, da je »divje«: pravi pridevnik je našel šele pozneje, ko je pisal pesem Ločitev (Distacco), objavljeni v zbirki Besede (Parole, 1934), ponovno pa ga je uporabil v dokončnem osnutku te pesmi, v kateri se »osornost« ujema z likom mladeniča.«
1920
Pesniki
Pisati nove verze na stare papirje
to mi je v največje veselje
Umberto Saba, Lahne in blodeče stvari
Trst, La libreria antica e moderna, 1920
Plaquette v 35 oštevilčenih izvodih. »Zbirka obsega dvanajst kratkih pesmi; vezna nit je […] evforični občutek (lažne) svobode v letih po prvi svetovni vojni […]; stanje duha je pesnika tedaj nagovorilo k ljubezni do stvari, ki zaradi svoje lahkotnosti blodijo kot srečne podobe nad in skozi težo življenja.«
1921
Glauco
Umberto, le zakaj brez užitka
goltaš življenje in se zdi, da v vsaki besedi
skrivaš bolest in skrivnost?
Umberto Saba, Pesmarica 1900-1921
Trieste, La libreria antica e moderna, 1921
»Vključevala je manj kot tretjino tega, kar naj bi naposled bilo celotno delo. Knjiga je obsegala 222 gosto natisnjenih strani in je izšla v 600 izvodih.« Prva Pesmarica je v novi lirični zasnovi vključevala dela iz obdobja 1912–1918, ki so bila objavljena v različnih revijah, in poezijo Ljubezenski trn (L’amorosa spina, 1920), s katero se je zbirka zaključila. Avtor je na novo odkril tudi Mladostniške pesmi (Poesie dell’adolescenza), ki jih ni vključil v izdajo iz leta 1911: »Edine, ki jih ljubim, edine, ki si jih včasih ponavljam in ki mi skratka ne ponujajo razloga za kesanje ali žalovanje.«
1923
Pesem o nekem jutru
In slišal sem ga peti
sebi, a tako, da je bilo zaobjeto
mesto in hribi in morje,
in predvsem moje srce.
Umberto Saba, Preludij in pesmi
Torino, Edizioni di Primo Tempo, 1923
»V času, ko je Saba pisal svoje verze, je po tržaških ulicah odzvanjala pesem […] z naslovom Tako ne gre, draga moja: če naj bo ljubezen muka, je bolje, da se za vedno posloviš od nje in o tem ne razmišljaš več. Ni čudno, da je bila Sabi všeč; morda ga je celo navdahnila, da je začel pisati lahkotne pesmice.«
1926
Trg (Il borgo)
Bila je kot prazen
vzdih,
nenadna želja, da bi
stopil iz sebe in zaživel
življenje vseh,
da bi bil, kot so vsi ljudje
vse svoje žive dni.
(Prevod: Jolka Milič)
Umberto Saba, Figure in pesmi
Milano, Fratelli Treves, 1926
Prva zbirka, ki jo je izdala pomembna založba, vsebuje dela, nastala po objavi Pesmarice leta 1921. Naslov je poklon Giacomu Debenedettiju, ki v svojem prvem članku o Sabi (1929) uporablja izraza »figure« in »pesmi«, s katerima opredeljuje najznačilnejše elemente Sabove poezije: epiko in avtobiografijo. Trg »odseva del Sabove človeške tragedije in tragedije vseh njemu podobnih ljudi, ki so zaradi intimne usodnosti obsojeni na nekakšno ponosno neprostovoljno samoto«.
1926
Človek
Bil je z vso svojo močjo v rokah
Usode
Umberto Saba, Človek
Trieste, junij 1926
Kratka pesem je bila natisnjena v 25 izvodih in je krožila med prijatelji. »V njej je želel Saba opisati – z eno samo figuro – naravo vseh ljudi […], vse, kar se na splošno dogaja človeški živali: rojstvo, razmnoževanje, staranje in umiranje.«
»Človek in ne Koza je hebrejska pesem. Človek, ki ga opisuje Saba, je zagotovo lik iz Stare zaveze.«
1928
Preludij
OhOh, vrnite se k meni, nekdanji glasovi,
dragi neubrani glasovi!
(Prevod: Jolka Milič)
Umberto Saba, Preludij in fuge
Firenze, Edizioni di Solaria, 1928
Fuge so »glasovi, ki se med seboj pogovarjajo, lovijo drug drugega, da bi si povedali stvari, ki so si včasih nasprotne, včasih podobne. […] Pravzaprav so Sabov glas; poetični izraz za ‚da‘ in ‚ne‘, ki ju je pesnik izrekel ‘vročemu življenju’, kakršnega je hkrati ljubil in sovražil«. Povod za nastanek Fug je nenavadna zamisel o »igranju violine na klavirju, kot mu je pozneje v šali dejal Italo Svevo«: o igranju Bacha, vendar z besedami.
1929
Tri pesmi za mojo dojiljo | Nespečnost
Glej jo: še živi; pokonci po tolikih
zgodbah in nezgodah in letnih časih.
Ko me zagleda, ji smehljaj ožari obraz,
ki je zame
še vedno lep in skrivnosten.
(Prevod: Jolka Milič)
Umberto Saba, Tri pesmi moji dojilji
Trieste, Tipografia Vittorio Levi, 1929
»Trideset izvodov, razprodanih, za avtorjeve prijatelje«: to je bila celotna naklada te zbirke treh pesmi, nastalih avgusta leta 1929. Dela so plod psihoanalitične terapije, ki jo je Saba tisto poletje začel z Edoardom Weissom, in predstavljajo jedro zbirke Mali Berto (Il piccolo Berto), v katerem je pesnik skušal izrisati lik svoje nekdanje dojilje, ki je prišel na dan med seansami.
1932
Opomin
Kaj delaš na jasnem nebu,
ti lepi rožnati oblak,
goreč, da si te zora
poželi?
Umberto Saba, Opomin in druge pesmi. 1900-1910
Trieste, 1932
»Natisnjeno po naročilu avtorja; uredil Virgilio Giotti«; povzema načrt iz leta 1920 za Pesmarico, razdeljeno na več snopičev. Spet gre za Mladostniške in mladinske pesmi – preurejene, pregledane in izbrane.
1933
Berto
»Berto –sem mu rekel – ne boj se.
Takole govorim s tabo, veš, pa si ne upam,
ali pa vendarle, vprašati te za kaj. Se mar nisi
nenadoma vrnil, moj skrivni
zaklad? In mar ne nosim danes tvojega imena?«
Umberto Saba, Tri dela s predgovorom ter Figurami in pesmimi
Milano, Roma, Treves-Treccani-Tumminelli, 1933
Knjiga vsebuje verze, ki sestavljajo zbirko Mali Berto (Il piccolo Berto): »Gre za nekakšen ‘ljubezenski pogovor’ med pesnikom, ki se približuje petdesetemu letu, in otrokom, kakršen je nekoč bil (ali si domišlja, da je bil) […]. Mali Berto ni nikoli popolnoma odmrl; če bi se to zgodilo, bi si Saba popolnoma opomogel in ne bi več pisal pesmi: ne bi mu jih bilo treba več pisati.«
1934
Jezero
Malo jezero sredi gora – podnevi
tople krave pijejo na tvojih robeh;
ponoči zrcališ zvezde – danes mi je,
kot da bi me spreletavala tvoja jasnina.
(Prevod: Jolka Milič)
Umberto Saba, Besede
Lanciano, Carabba, 1934
Saba, čeprav star že petdeset let, je čutil, da se je tedaj začenjala »njegova mladost […], pomlad, ki je sledila krizi Malega Berta; velika intimna razjasnitev, ki ji je ustrezala enaka izostritev pesniške oblike.« Pesnik je »v svoji duši ločil sovraštvo od ljubezni […], se pravi, premagal je čustveno ambivalentnost, zaradi katere je tako trpel«. Jezero poustvarja pomen in stanje duha, iz katerega se je rodila »mala srečna knjižica«.
1945
Imel sem
»Pesmarica je zgodba, ‚psihološki roman‘ življenja.« Izšla je pri založbi Einaudi 24 let po prvi zbirki. Saba je med vojno neprestano predeloval besedila, pri čemer se ni mogel opreti ne na že natisnjene knjige ne na prijatelje, ampak le na svoj spomin.
Naloga poezije je, da nas povrne v temni objem sveta.
