Dunaj je bil več stoletij referenčna točka Tržačanov na področju glasbe, slikarstva in znanosti. A na literarnem področju je bilo jadransko pristanišče samoniklo in tesno povezano tudi z drugimi mesti.

Narodne skupnosti, ki so se ob koncu 18. stoletja naselile ob tržaškem trgovskem pristanišču, so s sabo prinesle svoje jezike, pa tudi svoje kulturne in verske običaje. Mesto je tako postalo stičišče religij, o čemer pričajo stavbe, namenjene bogoslužju. V književnosti so se začeli prepletati motivi različnih verstev.

Brez branja ni književnosti. Literarna dela seveda prebirajo običajni bralci, pa tudi strokovnjaki, univerzitetni profesorji ali kritiki, ki pišejo za različne revije – vsi si prizadevajo, da bi izrisali dinamičen portret tako zapletenega pojava.

»Književnost je nekaj, kar se prodaja in kupuje,« je zapisal Svevo. Toda v Trstu, buržoaznem mestu, zapovedanem trgovini, je bila književnost blago, ki se je tihotapilo s psevdonimom, kot pregreha, ki se ji človek predaja skrivaj. Književno ustvarjanje je predvsem med pisateljicami in novinarkami veljalo za poklic, s katerim je bilo mogoče pridobiti ugled.

Mladinska književnost se je v Trstu razvijala v stiku z evropsko tradicijo in v iskanju izvirnih rešitev, razpetih med poučnimi in moralno neoporečnimi zgodbami ter eksperimentiranjem, ki je bilo veliko svobodnejše in domišljijsko bogatejše

Trst, mesto prihodov in odhodov. Pogledi na mesto od zunaj in pogledi iz mesta proti vzhodu – bližnjemu Balkanu ali daljni Indiji –, proti evropskemu zahodu, jugu ali severu, vse do Zemljinih tečajev