Ezra Pound, John Quinn, Ford Madox Ford in James Joyce v Parizu leta 1923 > Buffalo University (NY) – James Joyce Collection
1920
1921
»De mortuis nil nisi bonus«
»O mrtvih le dobro,« je leta 1920 o Trstu zapisal Joyce v sporočilu Ezri Poundu. S prehodom pod italijansko upravo je Trst izgubil svoj čar, Pariz pa je bil v tistem času kulturno središče sveta. V francoski prestolnici je bil Joyce znana osebnost; intelektualci so ga občudovali in ga finančno podpirali – med njimi tudi Sylvia Beach, lastnica knjigarne Shakespeare and Company, ki je leta 1922 izdala Uliksesa. Ko se je prenehal ukvarjati s poučevanjem angleščine, se je Joyce posvetil pisanju in začel snovati besedilo, ki naj bi bilo še bolj inovativno kot Ulikses. Marca 1923 je gospodični Weaver, svoji mecenki, sporočil: »Včeraj sem nakracal dve strani […], prvi, ki sem ju napisal po zadnjem poglavju Uliksesa.« To je bil začetek Finneganovega bdenja, ki mu je Joyce posvetil naslednjih sedemnajst let svojega življenja.
Dva instant posnetka Jamesa Joycea in Sylvie Beach ob vhodu v knjigarno Shakespeare and Company v Parizu leta 1921. > Buffalo University (NY) – James Joyce Collection
James Joyce z vidno prevezo na levem očesu > Objavljamo z dovoljenjem MOLI, Dublin
1920
1921
»a long the ... riverrun«
Življenje v Parizu je zaznamovala Lucijina duševna bolezen: Joyce je menil, da je bil zanjo delno odgovoren sam (»Ne glede na to, kakšen plamen ali dar imam, sem ga prenesel na Lucio in v njenih možganih sprožil požar,« je povedal prijatelju leta 1935). Joycea so pestile tudi zdravstvene težave z očmi. Finneganovo bdenje je bilo objavljeno 4. maja 1939. Pisatelj je umrl dve leti pozneje, 13. januarja 1941 ob 02.15, v Zürichu, po zapletih zaradi čira na želodcu. Trst je bil takrat že daleč, a Joyce ga je nosil v sebi; z njim se je pogovarjal skozi Uliksesa in iz kaosa/kozmosa Finneganovega bdenja; Trst zaznamo v vreščanju burje, ki ga pisatelj poustvarja, v klicih prostitutk iz Kavane, v popačenih imenih Tržačanov, ki nastopajo v teh delih.
The rock of Ithaca, the sail of Ulysses
Ko je Joyce prispel v Trst, je bil star dvaindvajset let, toliko kot Stephen v Odiseju. Ko je leta 1920 odšel, je bil star osemindvajset let, kar je Bloomova starost. Ni vedel, da se ne bo nikoli več vrnil.
Louis Gillet, pisatelj in Joyceov zvesti prijatelj, je tako zapisal, ko se je spominjal svojih pariških pogovorov z Joyceom:
»Rad se je spominjal dobrih starih časov, najraje pa je govoril o Trstu. […] To lepo in gostoljubno avstrijsko mesto […] mu je nudilo veliko radosti: tam ni bilo antičnih spomenikov ali rimskih ostankov. Bile pa so skale, kot na Itaki, in na morju Odisejevo jadro.«
[Louis Gillet, The living Joyce, 1979]
- Vitrine
